50 odtenkov

0

Zadnje dni na Facebooku vsak dan, vsaj trikrat na dan naletim na oglas za film 50 shades darker. Spomnim se knjige, prebrala sem vse tri dele in ogledala sva si film, a se mi zdi, da se je evforija malce polegla.

Leta 2012, ko je ta trilogija postala hit, sem jo seveda prebrala. Ne glede na slovnične pomanjkljivosti samega besedila, ne glede na preobilico kletvic in opolzkih besed in ne glede na `težke` prizore, ki niti približno niso po mojem okusu. Iz čistega firbca sem jo seveda morala prebrati in bila mi je všeč. Všeč mi je bilo bistvo, navezanost dveh oseb, globina ljubezni in človeška potreba po sorodni duši, vpliv posameznika na drugega in moč spreminjanja zaradi in s pomočjo ljubezni. Pa saj za to bi lahko prebrala navaden ljubezenski roman, bi rekel marsikdo, ki obsedenosti s 50 odtenki ni razumel. Saj je tudi jaz nisem. Nisem človek, ki bi bil obseden z neko stvarjo, osebo, dogajanjem, serijo. Že v otroštvu in najstniških letih nisem razumela punc, ki so obsedeno norele za kakšnim pevcem ali igralcem, lepile postre po stenah sobe in jokale na koncertih. Kaj res? Pa saj živi desettisoče km stran in poleg tebe ga malikuje in objokuje še na tisoče drugih punc; ti pa se vsakič ko gledaš videospot počutiš, kot da je pomežiknil prav tebi… O-o. To ni zame.

V zgodbi 50 odtenkov mi je všeč globina; globina človeške duše in globina odnosa, ki deluje povsem površinski in platonski. Globina ljubezni, ki se projicira v spolnosti, pa čeprav gre zame ta navezanost in obsedenost korak predaleč. Moti me, da je vse prikazano tako zelo skrajno; nenormalna obsedenost s seksom, bolana navezanost na osebo, želja po dominanci in bajno bogastvo, ki normalnemu človeku ni niti blizu niti znano. Pretiravanje, bi rekla; v vseh pogledih. In tako je tudi z besediščem. Pretirava se; z njim se ustvarja strastna, divja, seksapilna, erotično nabita atmosfera, ki s pomočjo besed ustvarja agresivno in mazohistično vzdušje. Nihanja so ogromna, od trenutkov očitne dominance in premoči do trenutkov popolnega zloma in solz. In knjiga te kar srka vase. Ne glede na vse pomanjkljivosti in vse s čimer se ne strinjaš ali ti ni všeč, te srka. V nekem trenutku se zalotiš, kako premišljuješ o možnosti, da bi tudi tebe `nabil` na steno, zvezal, ti prevezal oči in pustil v negotovosti. Pa čeprav ti to v resnici sploh ni všeč. Opevanje užitka, opisovanje divjih občutkov in povzdigovanje odnosa in ljubezni skozi oči spolnosti, vsaki čuteči ženski naredi skomine in postavi cel kup vprašanj. Kako bi se odzvala jaz, je to res tako, je takšen užitek, ki ga prinese bolečina možen, je to dopustno, je to normalno, zakaj bi to počela?

Jaz sem vse tri knjige prebrala v slabem tednu in zdi se mi, da je tako najbolj prav. Da greš hitro skozi zgodbo, da ne razmišljaš in razglabljaš preveč, da se ne vživiš in doživljanja razteguješ na tedne, da je izkušnja trenutna in pozabljena. Veliko jih je, ki so knjigo kritizirale; da je opolzka, plehka, neumna, nekvalitetna, da je besedišče katastrofalno in da je zgodba zlajnana, pa so knjigo na koncu kljub temu vzele v roke, veliko njih očitno, druge na skrivaj. Verjamem, da je knjiga dosegla roke večine žensk, večine tistih, ki se ne bojijo izzivov, ki se ne sramujejo svojega telesa in spolnosti in večine tistih, ki jih ni sram pokazati, da so radovedne, da erotični roman pač ni prepovedan, ampak včasih dobrodošel. Pa tudi tistih, ki so navzven čistunke in v duši ‘umazane’. Nočem vedeti, kaj vse se je zaradi te trilogije počelo v domačih spalnicah in pod rjuhami, na mizah in drugod. Upam, da je bilo vredno in so bile izkušnje nepozabne. Vem pa tudi, da je 50 odtenkov sprožilo pravi mali `baby boom`. Če sklepam po rojstvih otrok v prihodnjem letu, tam od pomladi naprej, ste zelo pridno ali pa smo zelo pridno brale (čeprav sem bila jaz takrat že noseča, pa tega še nisem vedela). Prepričana sem, da se je odstotek posteljnih aktivnosti dvignil, da smo vsaj za določeno obdobje postale bolj živahne in radovedne in da je bila knjiga prijetna spodbuda za marsikatero zvezo (upam, da ne tudi vzrok za razvezo ali razhod).

Jaz do takšnih stvari nikoli nisem imela predsodkov. Nisem ena tistih, ki se zapira med štiri stene in skriva, če bere kaj takšnega, ki se ji zdi spolnost v vseh svojih razsežnostih tabu ali ki bi se sramovala tega. To je nekaj normalnega in čeprav se z vsebino knjige ne morem ravno poistovetiti, se mi zdi dobro branje za prosti čas; lahkotno, napeto, zanimivo, ravno prav neumno in nekvalitetno, da ga moraš prebrati; ker so ga pač že vsi ostali. Ne vem koliko gospodov Greyev in Anastasij je v resnici med nami, a prepričana sem, da se vsak najde vsaj v delčku knjige. Če se osredotočimo na jedro, tisto najglobljo vsebino zgodbe, je knjiga dobra in ti da misliti; brez pretiranih metafor in zamotanih odlomkov, ti jasno prikaže, kako pomembno je najti sorodno dušo, človeka, ki te razume in sprejema in ti stoji ob strani in kako pomembno se je za ljubljeno osebo spremeniti, kompromisi so bistvo vsake zveze. Če si knjigo prebrala in ti je poleg vseh erotičnih prizorov in `hard` besed uspelo izluščiti jedro, je knjiga dosegla svoj namen.

Ko sva šla gledati film, nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Matjaž knjige ni prebral, jaz sem jo pa že davno tega in gospod Grey mi na filmskem platnu sploh ni potegnil, še manj Anastasija. Prve pol ure je bilo mučno in nikakor se nisem mogla vklopiti, potem pa je nekako steklo. In čeprav se še vedno ne morem odločiti ali mi Jamie Dornan in Dakota Johnson res pašeta v ti vlogi, bo že tako. Sicer sem si skozi knjigo na tem mestu vedno predstavljala dominantnega, močnega in odločnega moškega, ki je takšen ne samo po obnašanju, ampak tudi izgledu in Anastasijo kot nedolžno, nežno dekle, bo že prav, da sta to ravno onadva. Pa čeprav mi Jamie deluje preveč `soft` in Dakota preveč odraslo in seksi, so ustvarjalci najbrž želeli, da je gospod Grey navzven povsem normalen in navznoter povsem zakompleksan, Anastasija pa že navzven izzivalna in `začinjena`.

Bomo videli, kaj prinese drugi del filma. Dejstvo je, da je trilogija sprožila evforijo in kar naenkrat je vsaka stvar dobila 50 odtenkov in vsi smo postali 50 odtenkov in vse je imelo 50 odtenkov, četudi je bilo prej popolnoma črno. 50 odtekov tako ali drugače. Pri sami zgodbi mi je bilo na koncu najbolj všeč, da sta postala `normalna`, z družino, hišo in življenjem vred, pa čeprav je bilo marsikaj na poti do tja nenormalnega in vprašljivega.

Kakšno pa je tvoje mnenje o 50 odtenkih?

Love,

Gabrijela

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj