Neuspeh ali sanje – mama na preizkušnji

0

Preden sem postala mama sem si sicer vedno želela otroke, a ti pač niso bili moje področje; jaz do njih nisem čutila posebne navezanosti in oni niti slučajno ne do mene. Obnašanje drugih otrok sem vedno kritično presojala in obsojala starše, ki niso znali postaviti mej ali krotiti svojih otrok. Pa me poglejte zdaj. Spopadam se s točno istimi težavami. Mogoče nisem bila rojena za vzgojiteljico, a sem bila zagotovo rojena za mamo. Vsaka ženska je. To je čut, ki ga nosimo v sebi in za katerega marsikatera ne ve, dokler v roke ne prime svojega otroka. Ne bojte se materinstva, ne dvomite vase, ker vas bo prevzelo v trenutku, ko boste rodile. Zdaj je materinstvo moje glavno poslanstvo in občudujem tiste, ki menijo, da je to nekaj kar lahko opravijo mimogrede, da je služba ali partner na prvem mestu in otroci zgolj produkt vsega tega. Jaz se jima posvečam 100%, pa vendarle včasih še premalo. Materinstvo je služba, poslanstvo, vloga, ki te terja v celoti, z dušo in telesom in kadar si pri zadevi samo na pol, te otroci takoj opomnijo na to.

Ko sem postala mama, se je moje življenje povsem spremenilo. Čeprav je postalo veliko bolj živahno, glasno, neprespano, jokavo in smejoče, je hkrati postalo tudi veliko bolj mirno. Otrok je vnesel mir in spokoj v srce, olajšanje, ker je končno tukaj, v mojih rokah; pred tem sem se namreč leta spraševala ali bom sploh lahko imela otroka, nikoli nisem imela težav, vedno sem bila zdrava, a po pogovoru z ženskami ugotavljam, da se to vsaka sprašuje, da gre za strah, ki je nehote prisoten in ga ves čas premlevaš. Ta drobna bitjeca, ki nam v prvi sekundi ukradejo srce, so najlepše, kar nam življenje da in nas naučijo več kot katerakoli šola, seminar, predavanje ali mentor.

Ko takole sedim za računalnikom, po slabem tednu bolniške, nekaj neprespanih nočeh, precej oddelanih urah, pospravljanju, čiščenju, ustvarjanju z otroki, nakupovanju, sesanju, šivanju in pranju, ki je posebej danes dobilo povsem nove razsežnosti, saj smo oprali tudi vse prevleke za avtosedeže in tekstilne dele vozička (marele), ki ga že nekaj mesecev ne uporabljamo, razmišljam, zakaj sem v tej vlogi srečna. Nekaj let nazaj bi se v tem času pogovarjala s prijateljico po telefonu in se dogovarjala, kdaj in kje se dobiva, obujala spomine na prejšnjo soboto in tuhtala, kako bom ob petih zjutraj prišla domov. Vmes bi se s takrat še fantom, zdaj že možem, dogovorila, kje in kdaj se bomo videli ali pa mu enostavno povedala, da bo danes samo ženski večer. Stroj še pere, ena runda čaka na sušilca, stojala so polna, na šivanje čakata dva vrezana hoodija in en pajacek ter cel kup paketov za spakirati. Tla sem pomila, a kuhinje nisem uspela generalno sčistiti in v dnevni sobi so igače po vseh kotih, minsko polje. Pa vendar sem srečna. Najbolj srečna ženska na svetu. Tako kot najbrž vse ve, ki to berete.

Kakšna prijateljica ali kolegica navajena svobode, ponočevanja, dolgega spanja in mirnih večerov, bi me zdaj vprašala, zakaj, čemu ali kako to, da sem srečna, če pa v mojem življenju vlada kaos. Nenehno hitenje, brisanje nosov, oblačenje in slačenje, lulanje in kakanje, menjavanje plenic, pripravljanje zajtrkov, kosil in večerij, pranje in likanje, branje pravljic in umirjanje prepirov ter prenašanje trme in kričanja. Za nekoga, ki tega ne pozna in ne živi, se sliši grozno, skoraj odvračujoče in verjamem, da se kakšni poraja misel, da tega ne bi nikoli prenašala. A zame je osvobajajoče in pomirjujoče. Ne vedno, ne povsod in predvsem, poredko se tega zavem, a se in to edino šteje.

Otroka me s svojo energijo, vztrajnostjo, raziskovalnostjo, dobrosrčnostjo, odkritostjo in spontanostjo vedno znova presenečata in učita, kako enostavno je lahko življenje, če ga kot takega vzamemo. Brez vseh tistih ogromnih pričakovanj, brez visoko letečih ciljev, brez blišča in bogastva, brez laži in utvar; samo iskreni pogledi, pristni nasmeški in izražanje pravih čustev. Otroci nikoli ne gledajo na stvari iz materialne plati, skozi oči kariere ali uspeha, ne ubadajo se z mnenjem drugih ljudi in malo jim je mar za očitujoče poglede. Mi jih navajamo na to, da se j epotrebno ozirati na mnenje družbe, na merila kaj je prav in kaj ne, ki mimogrede, pogosto sploh niso utemeljena in upravičena in mi njihovo spontanost in naravnost tlačimo v kalupe. Če bo otrok žalosten ali jezen, bo to takoj izrazil; sredi trgovine, v čakalnici pri pediatru, na stranišču ali v garderobi vrtca. Ne bo iskal pravega trenutka, ne bo odlašal in ne bo tlačil svojih občutkov. In čeprav me to pogosto spravlja ob pamet, me hkrati navdihuje.

Želim si, da bi lahko vedno, vsak dan, povsem brezskrbno šla po ulici, ne ozirajoč se na druge in ne misleč na poglede, ki ocenjujejo, da bi lahko vedno izrazila svoje mnenje, ne meneč se za mnenja drugih in brez skrbi, kaj bodo na to porekli drugi, ne glede na pozitivne in negativne kritike in obsodbe drugih. Želela bi si, da bi bila bolj spontana, da bi uživala v trenutku in ne vedno razmišljala, kaj me čaka po tem, kaj še moram postoriti in kaj vse mi ni uspelo. Ne vem, kaj determinira uspeh, a prepričana sem, da so ključni iskrenost, ljubezen in spontanost. Da si, kar si. S ponosom.

Zakaj sem torej srečna, če pa danes ne bom šla ven in se ne bom družila s prijateljicami, ne bom spoznavala novih ljudi in jutri ne bom dolgo spala? Srečna sem, ker bom lahko že 100tič prebrala Arielo in v polsnu pocrkljala svojo hčerkico, ki bo tesno ovila svoje rokice okrog mene in me stisnila k sebi. V nekem trenutku mi bo zmanjkalo zraka in po nekaj minutah pod odejo bom totalno zakuhala, a to je sreča, čista sreča. Prižgala bom difuzor, posprejala sobo z Eucasolom, nastavila vodo in mleko in ju pospremila v sanje. Potem bova z Matjažem opravila vsak svoje delo in se po deveti spravila na kavč. Medtem, ko bova gledala televizijo, bova ves čas z enim ušesom poslušala, kaj se dogaja v sobi. In celo noč bova spala na `stand by`.

Sreča je, če imaš majhno bitje, ki te z veseljem objame, ki se te iskreno veseli in, ki mu je malo mar, če imaš mastne lase in podočnjake, ki te z veseljem poljubčka tudi, če si še nisi umil zob in ga ne moti, če imaš na sebi prepoteno majico. Ta drobna bitjeca, ki prehitro zrastejo in postanejo povsem samosvoje osebe, nas vsak dan znova navdihujejo, učijo in preizkušajo. Danes mi je naprimer rekla, da mi ne bo dala lupčka, ker sem jedla tisto zelenjavo – mimogrede, jedla sem pomelo, ki pa je njej strašno odvraten in me sploh ni hotela blizu – in prav videla sem v njej sebe, odsev, zrcalo. Naporno je, utrujajoče je, odgovorno in napeto je, velikokrat bi raje odnehal, a je to največji dosežek v življenju in, ko me zjutraj v vrtcu polupčkata v slovo, ko me močno stisneta, ko prideta domov in ko se popoldan na kavču obmetavamo z blazinami, so to najlepši trenutki mojega življenja. Nobeni prijatelji, nobeni kolegi, bežni znanci, poslovni partnerji, divje noči, top zabave ali poslovni uspehi, ti ne morejo dati tega, kar ti da otrok.

Rada sem mama, ker ta vloga iz mene vedno potegne največ – največ ljubezni, največ strahu, največ jeze, največ strasti, največ nežnosti, največ groze, največ dobrote, solidarnosti, empatije, ponižnosti in znanja in ker največ tudi prejmem. Rada počnem stvari zanju oziroma za nas in nič mi nikoli ni problem, ker vse počnem iz ljubezni. Rada spremljam njun razvoj, njuno rast in odraščanje, spreminjanje njunih osebnosti in dosežke. Z njima rastem, z njima se razvijam, z njima odkrivam pravi pomen življenja in se jima popolnoma razdajam; samo z njima sem lahko to, kar resnično sem, brez obsojanja, brez ocenjevanja, brez opazk, kritik in pridig. Lahko delam napake, lahko pozabljam in lahko sem spontana. Lahko se počutim, da mi ne uspeva, lahko izgubljam, a bom zanju vedno najboljša.

Vsaka mama je za svojega otroka najboljša, najbolj pomembna in prva oseba v življenju. Vzor in merilo, utelešenje čiste ljubezni in predanosti in edina, ki bo svojega otroka vedno razumela. Četudi bo nekoč zašel s poti, če se bo srečal s svetom drog, če bo homoseksualec, če nikoli ne bo imel svojih otrok, če bo pogrnil v šoli, če bo zabredel v težave ali zbolel; mama bo otroku vedno stala ob strani, v trneutkih, ko se bo boril proti sebi in proti družbi.

Mama je prva beseda in prva ljubezen otroka. Imejmo rade svoje poslanstvo, svojo vlogo, svoje otroke; to nas dela boljše, močnejše in srečnejše. Nasmeh, objem, poljub, dejstvo, da si nekomu prva, da te nekdo potrebuje in želi ob sebi, je več kot vse tegobe in uspehi tega sveta. Dajmo to ceniti. Dajmo se tega veseliti.

Love,

Gabrijela

966866dbd1e0cb4face6498b9e37d424 being-a-mom-is-hard-quotes-3 c9c35b62403b3cfcfda203556688e64e

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj