Konji, lame in cvetoča planina

0

Včerajšnji izlet je bil bolj spontan kot popoldanski obisk trgovine. Še v petek smo mislili, da bomo soboto preživeli na domačem vrtu, pekli na žaru in se sproščeno zabavali, v soboto zjutraj pa so se načrti spremenili. Zelo na hitro smo se odločili, da obiščemo Veliko planino, kjer ravno sedaj cvetijo čudoviti žafrani, ki je odeta v prve spomladanske barve in prav zaradi tega še toliko bolj vabljiva. Ker noben izlet ne sme miniti brez obiska živali, smo po nekaj telefonskih klicih, uspeli najti tudi ranč, kjer je Ria lahko jahala.

Jaz sem se najbolj veselila Velike planine, otroka pa živali, zato smo se najprej ustavili v Kocjanovem hlevu v Godiču. Čudovita okolica, veliko posestvo, prekrasni konji, zelo prijazni ljudje ter ogromna zelenica, kjer lahko božate lame, kozo, se igrate s psi, otroci pa se lahko tudi guncajo. Ria obožuje konje in je že nekajkrat jahala, pravzaprav, kamorkoli gremo poiščemo tudi kakšno kmetijo ali ranč, kjer lahko jaha – tako je jahala že na Bledu, v Umagu, v Bohinju, v Ljubljani, na Meljskem hribu, v Kamnici in sedaj tudi v Kamniku. Kar pa ji je bilo tukaj posebej všeč, je bila izkušnja, ki jo je pridobila, saj je v celoti spoznala in tudi sodelovala pri negi konja in pripravi za jahanje – s konjem se je spoznala, ga krtačila, česala, osedlala in nato jahala – v krogu, slalom in nazaj. Verjetno ne rabim posebej pisati, kako navdušena je bila. Medtem časom je mali skakal po zelenici, se guncal, tekal za lamami in božal pse.

V tem času na Veliki planini cvetijo spomladanske rože, na spodnjem pobočju prevladujeta vresje in teloh, zgoraj na pašnikih pa žafran, ki se bohoti v čudoviti vijolični barvi. Upala sem, da nam bo uspelo posneti nekaj dobrih fotografij, pa je bilo vreme na vrhu oblačno, zelo vetrovno in hladno, otroka pa niti slučajno nista bila razpoložena za kakšno poziranje ali fotografiranje. Uživala sta v grizljanju piškotov in prekladanju kamenja, medtem, ko sva midva v vmesnih trenutkih poskušala narediti vsaj par lepih fotografij.

Pa vendarle je Velika planina vedno dobra izbira in čudovita izletniška destinacija. Prostrani pašniki, pastirske koče in cvetoč žafran so v tem letnem času čudoviti, četudi je vreme oblačno in vetrovno. Po pohodu smo se okrepčali z ričetom v okrepčevalnici Zeleni rob in se kmalu napotili nazaj v dolino. Spodaj nas je pričakalo sonce, toplih 22 stopinj in plezalna stena. Glede na to, da sta si želela na igrala že odkar smo prišli, smo obisk Velike planine zaključili prav s plezanjem.

Nismo preveč pohodniško usmerjena družina, pa vendarle je Velika planina moja najljubša pohodniška destinacija, poleg `domače` Trikotne jase. Ne glede na letni čas je vselej čudovita in kar mi je še posebej všeč, da je enostavno dostopna; nihalka in sedežnica vas pripeljeta povsem na vrh, do pastirske vasice pa vas nato loči le še nekaj minut hoje po položnih poteh. Žafran bi naj, po napovedih ljudi na planini, cvetel še približno teden dni, junija pa bodo na planino prignali krave in takrat bo planina zares zaživela.

Stroški izleta? Cena polurne izkušnje spoznavanja konja in jahanja v Kocjanovem hlevu je 10 eur, vse ostale aktivnosti so zastonj. Prevoz z nihalko na Veliko planino je 13 eur za odraslo osebo, otroci do 6. leta imajo brezplačno. Če imata otroke starejše od 6 let, se vam najbolj izplača povratna družinska vozovnica, cena je 30 eur in velja za dve odrasli osebi in do 4 otroke mlajše od 18 let. Cena sedežnice je 4 eur za odraslo osebo, v kombinaciji z nihalko pa 15 eur na osebo. V okrepčevalnici Zeleni rob se lahko okrepčate z domačimi enolončnicami kot so jota, ričet in kislo zelje, v ponudbi imajo tudi gobovo juho oziroma dnevno juho, ajdove žgance z ocvirki, meso z žara, palačinke, skutine štruklje, jabolčni zavitek in pestro ponudbo pijače. V poletnih mesecih pa se lahko na planini fotografirate s pastirjem.

Mi smo izlet zaključili doma, s sladoledom pri bližnjem sladoledarju, kamor smo se odpravili kar peš. Vožnja tudi tokrat ni bila naporna, izlet pa nam je vendarle postregel z nekaj popestritvami; zmaga vsekakor trenutek, ko je Noe svojo dudo vrgel v globel in nato 20 minut histerično kričal, ker je ni več imel. Mimoidoči so najbrž mislili, da sploh ne znava z otrokom, da ga zanemarjava in sva najslabša starša na svetu, a v takšno situacijo se je spravil povsem sam. Rezervne dude nismo imeli, on pa je glasno vztrajal pri svojem. Od kod naj na Veliki planini potegnem dudo, da bo on srečen? Ria je ves čas ponavljala, da jo bodo našli pastirji in mu jo dali, midva pa sva se spraševala, kaj izguba dude pomeni za naš izlet. Se bo zdaj samo še drl? Se bo sploh umiril? Kako bomo prišli nazaj dol? Pa šele prispeli smo… No, nekdo nas je vendarle uslišal in na poti nazaj smo našli dudo, ne njegovo, pač pa neko punčkasto, dojenčkastko, velikost 0-6m (če jo kdo pogreša, z veseljem pošljemo novo – rešila nam je dan), a je bila dovolj, da smo v miru prišli v dolino in v Kamniku kupili novo. Ne vem odkod se je vzela, saj nismo srečali nobenega dojenčka (razen enega na poti dol, ki mu duda ni pripadala), ne vem, kdo nam jo je nastavil, najti dudo sredi pohodniške poti na Veliki planini je res čudo, a nam je, dobesedno, rešila rit.

20170408_112652 20170408_112728 20170408_112852 20170408_113033 20170408_113643 20170408_113841 20170408_114958 20170408_115531 20170408_125123 20170408_130404 20170408_133629 20170408_134000 20170408_134041 20170408_134223 20170408_134334 20170408_134446,

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj