Si samo mama.

0

Nikoli si nisem mislila, da je kaj takega mogoče. Okrog devetih zvečer me je s kavča dvignilo tiho pojokavanje iz otroške sobe. Ria. Prepoznam jo po joku, smrkanju, kašljanju, ne rabim slišati glasu, da vem, kateri je. Stisnem jo k sebi in jo tolažim, brišem ji solzice, ji umikam lase s čela, tiho ji prigovarjam in jo skušam predramiti; sanja, govori in se ne pusti motiti. Božam ji obraz, jo gladim po hrbtu in jo rahlo pozibavam. Ne morem je zbuditi, ne predrami se, ne odgovarja, samo hlipa. V takih trenutkih se počutim povsem nemočna. Ponavadi pomaga, če jo odnesem na stranišče, če ji ponudim kaj za spit ali se začnem pogovarjati z njo; včeraj ni pomagalo nič. Zdelo se je, da je budna, a je v resnici še vedno spala. Ko se mi je po nekaj minutah zdelo, da se je pomirila, sem jo položila nazaj v posteljo, jo pokrila in šla iz sobe. Čez dve minuti se je zgodba ponovila, in čez 10 minut spet, in spet, in spet. Do enajstih sem šla kakšnih 10 krat v sobo in jo potem prestavila k nama; to vedno pomaga, stisnem jo k sebi, jo božam po hrbtu in zaspi. Včeraj ni pomagalo nič. Kar naprej je hlipala, ihtela, se premetavala, brcala, se obračala.

Po nekaj urah sem bila utrujena, žalostna, nemočna in živčna hkrati; katastrofalna kombinacija. Spraševala sem se, kako naj ji pomagam. Stiskam jo k sebi, jo tolažim, pa mi ne odgovarja, noče povedati, kaj je narobe, samo tiho joče. Nemoč in nevednost sta me spravljali v obup. Jaz, ki bi morala točno vedeti, kako jo potolažiti, kaj ji prija, kaj je zanjo najboljše in najbolj prav, ji ne morem pomagati; ne znam ustaviti njenih solz, ne znam je pomiriti, nisem se sposobna kosati s strahovi, ki jo mučijo. Sama sebi sem dala oznako `najslabša mama na svetu`. Še nikoli se nisem počutila tako nekoristna in odmaknjena. Bila sem čustveno razrvana in psihično izčrpana in takšna svojemu otroku nisem mogla nuditi opore in tolažbe, ki jo je potrebovala, zato sem se umaknila. Malo pred tretjo zjutraj, ko se stanje še vedno ni umirilo, sem z grozno težkim srcem, s cmokom v grlu in z objokanimi očmi, posteljo zamenjala za kavč, pri njej pa je ostal mož.

Mama mora ostati ob otroku, mama mu mora biti  v oporo, mama mora biti močnejša; ja, vem, vse to vem, pa tega nisem bila sposobna. Po petih urah nenehnega hlipanja in neštetih brcah v rebra in hrbet, sem potrebovala samo nekaj minut miru, tišino, da si zbistrim misli, da se umirim. Če si mama, še ne pomeni, da moraš vedno vse početi prav, da moraš vse prenesti in vse potrpeti, da moraš biti ob svojem otroku tudi takrat, ko veš, da to ni dobro zanj. Včasih lahko preneseš dneve in dneve stresa, pritiskov in kričanja, drugič pa si boš po pol ure želela zbežati stran. Normalno je. Normalno, da si kdaj želiš pobegniti, da si kdaj šibka, da si kdaj sita, da kdaj ne zmoreš več. Priznaj si in si dovoli pomagati, naj v takšni situaciji za otroka poskrbi oče; tudi otrok se mora navaditi, da sta enakovredna, da zmoreta enako, da ne obstaja samo mama in da zna tudi oče enako dobro tolažiti, crkljati in peti pesmice kot mami. Umakni se, preden kaj preveč rečeš ali narediš, zadihaj, odteči dva kroga ali se sprehodi po svežem zraku, zapri se v kopalnico in joči, v miru spij kavo ali pojej čokolado; ne krivi se, ne počuti se zlobna, nisi slaba mama in nisi pogrnila. Si samo mama. Mama, ki se zaveda, da ni vsemogočna, da ne zmore vedno in vsega. Mama, ki ima svoje otroke najraje; tako zelo najraje, da se takrat, ko čuti, da ne zmore več, raje umakne, kot da jih prizadene.

Si samo človek in dejstvo, da si mama, te dela še bolj ranljivo in ti dovoljuje, da odpoveš tudi, ko drugi ne bi, ker konec koncev tudi vztrajaš, ko drugi že zdavnaj ne bi več.  Vse kdaj pogrnemo in takrat si ne smemo tega očitati in se zaradi tega kriviti, temveč se spobudno pogledati v ogledalo in se pohvaliti, ker smo zmogle otroku pokazati, da ga imamo rade s tem, da smo si vzele pavzo, ker smo naredile korak nazaj, da bomo lahko jutri dva naprej.

Bodite ponosne nase! Mame res čuda zmoremo! <3

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj