Oseba, ki te je pomagala spraviti na svet

0
Vir: Maribor24

V petek je bil mednarodni dan babic, ki ga vsako leto obeležujemo 5. 5. in je namenjen ozaveščanju o delu babic in babičarjev, izkazovanju podpore in hvaležnosti, spoznavanju njihovega dela in poklica, ozaveščanju o nosečnosti, porodu in negi novorojenčkov ter seznanjanju s problematiko pomanjkanja babic in babičarjev po svetu.

Dopoldan me je med snemanjem oddaje Dobro jutro na RTV Slo, kjer smo članice skupine Mami blogerke v publiki prijazno podprle našo Danijelo (Mami na off), ki je bila gostja v oddaji, presenetilo povabilo še ene mamice in fotografinje, na obisk babic in babičarja v mariborski porodnišnici. Če bi za to vedela kak dan prej, bi se zagotovo zorganizirala tako, da bi se jim lahko pridružila, z veseljem bi spekla kakšno torto ali pecivo in poklepetala z njimi o teh najbolj napornih, a hkrati tudi čarobnih trenutkih življenja.

Še predobro se spomnim noči prvega poroda in neznanih občutkov. Na pregledu ob sprejemu se mi je porajalo nešteto vprašanj; kako bo potekalo, kaj sledi, ali bom ostala sama, kdo bo ob meni, kako se bom počutila in tistega glavnega – kako dolgo bo trajalo, kdaj bom videla svojo prvorojenko. Bila sem vznemirjena in bilo me je strah in tam je bila prijazna mlada babica Maja, ki naju je popeljala v porodno sobo, ki nama je vse razložila, ki mi je s svojo toplino in mirnostjo dala vedeti, da bom zmogla, da bo hitro konec in da bo vse vredu. Zaupala sem ji, sledila sem njenim navodilom, poslušala sem jo in verjela sem vase in bilo je točno tako kot sem želela. Ko sem šla roditi drugič, sem vedela kaj me čaka, bila sem pripravljena na preglede, na bolečino, poznala sem osebje, poznala sem potek poroda in poleg tega sem slišala še nešteto zgodb o mariborskih babicah (o Bojanu so bile vedno samo in zgolj pohvale), o njihovih metodah dela, o arogantnosti, odrezavosti, brezbrižnosti. Drugič me je sprejela babica Zlatka, babica o kateri sem slišala najrazličnejše zgodbe, tako dobre kot slabe in priznam, da so me prevevali mešani občutki, a sem se odločila, da bo ta porodna izkušnja prav tako lepa, ne glede na to, kdo jo bo vodil, saj je konec koncev v glavnem odvisna od mene. Zaupala sem babici in sebi, verjela sem v njeno strokovnost in izkušenost in poslušala tudi svoje telo in tudi v drugo je bila porodna izkušnja čudovita.

Vsaka ženska ima za vsak porod drugačno mnenje o babicah in babičarjih, a dejstvo je, da so oni prvi in edini, ki so ob porodu ves čas prisotni, četudi niso ves čas v porodni sobi, so tisti, ki porod vodijo, korigirajo, ki skrbijo za porodnico in otroka in ukrepajo, v kolikor je to potrebno. Jaz sem imela pri obeh porodih čudovito izkušnjo, a se zavedam, da ni vedno tako, da ne gre vedno vse kot mora in kljub temu verjamem, da daje strokovno osebje vedno vse od sebe, da jemljejo vsak porod enako resno in odgovorno, da se vsaki porodnici posvečajo z enako pozornostjo in natančnostjo. Prevečkrat kažemo s prstom in krivimo za stvari, ki so se zgodile ljudi, ki za to morda sploh niso krivi. Včasih gre življenje svojo pot in ljudje smo zmotljivi in v želji, da bi naredili najbolje, velikokrat naredimo narobe. Babice uporabljajo različne metode dela in pristope ter se soočajo z najrazličnejšimi porodnicami in čeprav bi marsikdo rekel, da je biti babica čudovito delo in sanjski poklic, se s tem ne bi mogla strinjati. Babice in babičarji  so tarče kritik, pritoževanj in psovanj, poslušajo kričanje, jokanje in stokanje, odgovorno in zbrano skrbijo za rojstvo majhnega človeka, spodbujajo, bodrijo, tolažijo, mirijo, masirajo, skrbijo za porodnice in velikokrat tudi za njihove partnerje ali spremljevalce, sodelujejo pri predihavanju, odgovarjajo na vprašanja in preganjajo strahove. Vsaki porodnici želijo hiter in enostaven porod, a velikokrat brez moči opazujejo kako porod obstane, kako se otrok zatakne v porodnem kanalu, kako se porodnica muči. Velikokrat pomagajo, da porod steče, ga skrajšajo, ga poenostavijo, velikokrat pa nimajo vpliva, nimajo moči, pa vendarle od njih pričakujemo, da bodo reagirale, da bodo naredile čudež tudi, kadar to ni mogoče. Več ur mučenja, več ur joka in kričanja, več ur potenja, da lahko na koncu na svet pozdravijo drobno bitje, ga uredijo in predajo materi. In vsako novo rojstvo je na koncu mala zmaga. 

Potem pa so tukaj še najrazličnejše muhe porodnic, ki pogosto vztrajajo pri svojih porodnih načrtih, pri svojih željah, ki se s posameznimi posegi ne strinjajo in ki odklanjajo rutinske postopke. Vem, do vsega imate(mo) pravico, a to njihovo delo samo otežuje; ne vedno, a velikokrat.

Ne glede na vse, jih občudujem in spoštujem, cenim in sem jim neskončno hvaležna, da opravljajo delo s srcem in ljubeznijo, s predanostjo in nežnostjo, da so zbrane, ko bi vsi ostali že zbežali in da so sposobne prenesti toliko pritiska in odgovornosti. Spomnim se kričanja iz sosednje porodne sobe, ko sem jaz rojevala; na živce mi je šlo in se mi je zdelo povsem nepotrebno, sploh nočem vedeti, kako je, ko to poslušaš dan za dnem. Vsa čast za predanost in zbranost, opravljajo izredno plemenito delo in tam so tudi, ko porodnica ne more več, ko popusti, ko se vda, ko odneha, tam so, ko je lepo in ko je hudo in njihovo delo je vse premalo cenjeno in premalo spoštovano.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj