Šolsko leto se bliža koncu in s tem tudi `redni` del vrtca. Sem ena tistih mamic, ki meni, da je vrtec za otroke koristen, da tam pridobijo socialne veščine, ki jim jih še tako ljubeča mama ne more privzgojiti, da se navadijo družbe, reda, odrekanja, kompromisov, sprejemanja, funkcioniranja v skupini, pridobijo timski duh, postanejo družbeno ozaveščeni in enako pomembno spoznavajo vsa področja življenja; naravo, družbo, neenakosti med ljudmi, svet, hkrati pa s specifičnimi in posebej prilagojenimi vajami razvijajo svojo motoriko in finomotoriko, gibalne sposobnosti, govor, se naučijo poslušati in prisluhniti, ubesediti svoje misli in želje ter imeti radi brez zadržkov, brez pomislekov in brez predsodkov. Naj se še tako trudim, vsega tega jima doma ne bi mogla nikoli nuditi; prvič zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, drugič zaradi pomanjkanja zamisli in poznavanja problematike ter otrokovega razvoja s strokovnega stališča in tretjič, ker se mi ne bi ljubilo in mi čas tega ne bi dopuščal.
Včeraj sem videla, kako je Ria v vrtcu naredila vse tisto, česar doma nikakor noče; pospravila vse stolčke okrog mize (bilo jih je kakšnih 10), pospravila barvice, flumastre in papir, zložila vse sestavljanke, četudi se z vsemi ni igrala in jih pospravila. Ja, vse znajo in zmorejo, le da doma tega ne želijo početi (ne posplošujem, govorim o svojih otrocih) ali pa jih pač ne znamo pravilno usmeriti in motivirati. In zato podpiram vrtec in sem za to, da otroci hodijo v vrtec od trenutka, ko dopolnijo primerno starost, torej 11 mesecev. Naša otroka vrtec obožujeta, nikoli ni bilo težav z uvajanjem, pri Rii še solzic ob slovesu ni bilo, rada hodita v vrtec in se tam neizmerno zabavata, rada imata svoje prijatelje in vzgojiteljice, ki so naravnost čudovite in se z njimi odlično razumemo, rada imata red, ki vlada v vrtcu in zavzeto sodelujeta pri vsem kar počnejo, poleg tega, da v vrtcu jesta vse, česar doma nočeta in to še z veseljem povesta. Tudi, če sem doma, sta otroka v vrtcu; razen med prazniki, a se že po nekaj dneh opazi občutna razlika v vedenju; manjka jima družba, aktivnosti, red in rutina, navajena sta tega in to jima ustreza. Nekateri starši menijo, da je vrtec za otroke frustracija, da jih ukalupi, da jim povzroča travme, da je nepotrebno omejevanje otroka, jaz pa menim, da je samo predstopnja navajanja na življenje, na tisto, kar jih čaka, ko bodo šli v šolo, srednjo šolo in kasneje na fakulteto ali v službo.
Pa pustimo otroke, pri vsem skupaj smo največja težava starši. Starši smo tisti, ki delamo paniko, zbujamo strah in grozo ter točimo krokodilje solze ob vstopu otroka v vrtec oziroma jasli. Starši delamo preplah in v otroka naseljujemo nesigurnost in odpor; kakor doživljamo mi, tako bo doživljal otrok in vstop v vrtec ni izguba temveč napredovanje otroka, nova stopnička v njegovem življenju in tako je potrebno to tudi sprejemati. Vrtec je varstveno-vzgojno-izobraževalna ustanova, kjer strokovni delavci skrbijo za naše otroke, jih učijo, vzgajajo, izobražujejo, a nikakor ne smemo pozabiti tudi na vlogo staršev. Ni dovolj, da otroka samo pripelješ v vrtec in prideš ponj, s čimer se zate starševska obveznost do vrtca zaključi; kar se otrok v vrtcu nauči, je potrebno doma utrjevati, spremljati, sodelovati in zato je potrebno hoditi na sestanke, na pogovorne ure preko katerih starši spremljamo otrokov razvoj in napredek, njegove omejitve in specifike, ki se pogosto v vrtcu pokažejo, doma pa jih sploh ne opazimo ali pa ne pridejo do izraza. In prav na to starši pozabljate – da ste dolžni iti v vrtec in spremljati svojega otroka, da ste dolžni sodelovati s strokovnim osebjem in se aktivno udejstvovati na vseh področjih, ki zadevajo motorični in socialni razvoj vašega otroka. Na roditeljski sestankih se vsakič seznanimo z aktivnostmi, ki potekajo v vrtcu, s stopnjo razvoja na kateri so naši otroci, z njihovimi dejanskimi sposobnostmi in omejitvami, vzgojiteljice predajajo sporočila o tem, kako naj z otroki sodelujemo, kako naj jih spodbujamo, kakšne vzgojne ukrepe izbiramo, da nam bo lažje in bodo učinki boljši. Veliko lažje je, če je domača vzgoja podaljšek aktivnosti v vrtcu, če uporabiš kakšen nasvet ali trik, ki ga uporabljajo tam; nikakor ne trdim, da je vzgoja naloga strokovnega osebja v vrtcu, to je še vedno primarna naloga staršev, a je veliko lažje, če si dovolimo pomagati in ne ubiramo povsem drugačne poti kot v vrtcu. In pogovorne ure so namenjene specifični in individualni obravnavi vsakega otroka posebej; 15, 20 ali 30 minut (lahko tudi več), ki so namenjene samo tvojemu otroku, samo njegovim uspehom in oviram, samo njegovemu napredku in lastnostim – da potrdiš, kar že veš ali spoznaš kaj novega.
Šolsko leto je pri koncu; za nami sta dva roditeljska sestanka in dve druženji s starši (v vsaki skupini, torej za vsakega otroka), pa za nekatere otroke še vedno ne vem, kdo so njihovi starši. Pri starejših otrocih je v skupini 24 otrok in na sestanku je vselej le 10-14 staršev, pri jasličnih otrocih je v skupini 14 otrok in na sestanku 7 ali 8 staršev. Si je res tako težko vzeti uro ali uro in pol časa dva ali trikrat letno in priti na sestanek? Da ne govorim o tem, da je staršem preveč naporno in preveč zamudno prebrati obvestilo na oglasni deski (ki jim dobesedno skoči v oči, ko pridejo po otroka) in da včasih več tednov ne preberejo (ali sploh ne preberejo) obvestila, ki ga od vzgojiteljice prejmejo po elektronski pošti. To je tvoj otrok, tisti, za katerega trdiš, da ga imaš najraje na svetu, da ti pomeni čisto vse in bi zanj vse naredil, pa si ne moreš vzeti minute enkrat na teden ali dva tedna in prebrati obvestila na oglasni deski, odpreti elektronske pošte, ki ti kar naprej utripa na telefonu in jo lahko prebereš tudi med sedenjem na stranišču ali priti na sestanek v vrtec, medtem, ko imaš čas za tenis, kavo s prijateljicami, za fine večerje, kino, rojstne dneve vseh bližnjih in daljnih prijateljev in sorodnikov, za objavljo slik in misli na družbenih omrežjih, masažo, nogomet in manikuro, a si ne moreš vzeti časa za svojega otroka?
Ne obsojam, le ugotavljam in se čudim; interakcija z vrtcem in strokovnim osebjem je za otrokov optimalni razvoj zelo pomembna in če je strokovno osebje, ki ima po 14, 18 ali 24 otrok pripravljeno sodelovati s starši, ne vem, zakaj ne bi mogli starši z enim, dvema ali tremi otroki sodelovati z njimi. Vzgoja je tista, ki določa, kakšen bo naš otrok, ko odraste, kako se bo razvijal, kakšna oseba bo postal in prepričana sem, da se vsi starši na tem področju zelo trudimo, poskušamo vse možne načine, da bi dosegli čim boljši rezultat in se trudimo, koliko se le da; neprespane noči, sivi lasje, samokontrola in potrpljenje, ki vztrajno kopni, vse samo zato, da bodo naši otroci dobri ljudje, spoštljivi posamezniki, tolerantne osebnosti in vizionarji, da bodo življenje zajemali z veliko žlico, da bodo družbeno koristni, da bodo spoštovali naravo in bodo imeli v življenju jasne cilje, da bodo ponotranjili vrednote, ki jim jih tako vztrajno privzgajamo in se bodo sposobni spopasti z ovirami, ki jim jih bo nastavilo življenje, da bodo postali ljudje, ki nam bodo v ponos. Prav zaradi tega nobena investicija v otroka, ni izguba; ne denar, ne ljubezen in še posebej ne čas, ker je prav čas, ki ga preživimo z otroki, ki ga namenimo njim in njihovemu razvoju, največ, kar jim lahko damo.
Roditeljski sestanki in pogovorne ure niso namenjeni vzgojiteljicam, one še predobro poznajo naše otroke in naše življenje (ja, tudi vse kar se dogaja doma in drugod, saj otroci vse povedo), namenjeni so nam – staršem, za našo korist in korist naših otrok. Dajte si vzet tisto uro časa in pojdite na sestanek ob koncu šolskega leta (redki so primeri, ko niti oče niti mama ne moreta zaradi službenih obveznosti), pokažite, da vam je mar in spoštujete delo ljudi, ki vsak dan skrbijo za vašega otroka. 🙂
