Kregava se zaradi otrok!

0
Vir: http://ministry127.com/christian-living/10-rules-for-arguing

V zadnjem mesecu mi je mož večkrat ponovil, da se kregava samo zaradi otrok. V bistvu je to eno izmed spoznanj, ki je njemu zelo ljubo, saj verjame, da sta otroka vzrok najinih nesoglasij, sporov in nasprotujočih si mnenj. Temu nekako ne morem oporekati, vsekakor v večini primerov drži, a jaz še vedno mislim, da je to samo sprožilec, za vse ostalo pa sva kriva sama, ker nisva dovolj neomajna, vztrajna in enotna.

Življenje z otroki prinaša bistveno več nasprotij, prilagajanja, organizacije, usklajevanja, pogovora, preizkušenj, dilem in situacij, v katerih si oče in mati nasprotujeta. Vedno sem občudovala pare, ki so bili enotni in trdni v svojem prepričanju, ki se otrokom niso pustili zmesti, ki niso spodkopavali odločitev drug drugega, ki so se podpirali v vzgojnih ukrepih, ne glede na to, kako radikalni so bili in, ki so brez besed funkcionirali kot bi si brali misli. Včasih sem se vprašala, če zvečer skupaj prebirajo afirmacije ali pa so na pamet naučeni, kako v kakšni situaciji postopati. Nikakor mi ni bilo jasno, kako je to mogoče, sedaj pa se mi vse bolj zdi, da to sploh ni realnost. Več staršev kot poznam, bolj jasno mi je, da je težko funkcionirati usklajeno in enotno, da je težko vedno podpreti drugega, še posebej, če nima prav in v starševskih razmerjih, kjer se zdi, da sta oba usklajena, je ponavadi en glavni in drugi sledi, tako se izogneta tudi kregu.

Midva pa pač nisva takšna. Vsak ima svoje mnenje in ne glede na to kolikokrat se o posamezni stvari pogovoriva, koliko argumentov drug drugemu predstaviva, se v praksi še vedno velikokrat zatakne. Ponavadi pride do navzkrižja zaradi tega, ker je en bolj toleranten kot drugi in imava to ´srečo´, da sva si vedno kontra. Ne bonboni ali ja bonboni, dve možnosti izbire zajtrka ali pet možnosti izbire zajtrka, pol ure risank ali 20 minut risank, ena pravljica za lahko noč ali tri pravljice za lahko noč, duda vsakič, ko začne vreščati in jo iskati ali le takrat, ko je res nujno in se ne more potolažiti drugače, plezanje po toboganu ali spuščanje po toboganu, gledanje posnetkov na telefonu ali listanje knjig. Pa so to še malenkosti. Najbolj se zatakne pri vprašanjih kot so: so trije grižljaji pečenega jajca, košček kruha in dve rezini klobase za zajtrk dovolj, da lahko dobi nato nekaj sladkega (ali sploh mora dobiti kaj sladkega), ali mora takoj po popoldanskem počitku pojesti kosilo oziroma, če ga ne poje ne sme dobiti nič drugega, kolikokrat je smiselno ponoviti vprašanje ali opozorilo preden odnehaš/ dvigneš glas/ ukrepaš z ignoranco/ otroka kaznuješ, ustreči v vsem kar si izmisli, samo da bo mir ali pustiti da raje kriči, dovoliti, da vzame s seboj v vrtec tri igrače ali omejiti na eno. Še posebej sporne pa so teme, ki se nanašajo na zgled, na kopiranje vedenja drugih, tukaj neštetokrat slišim, kako me hči kopira, kako kopira moje geste, moje obrazne grimase, moje besede, mojo mimiko, kako se spreminja v mojo mini kopijo.

Pa vendarle vem, da nista kriva otroka. Onadva samo preizkušata meje, preizkušata, kako povezana sva in koliko manevrskega prostora jima dajeva, tistega, ki ga s pridom izkoriščata. Vsak najin prepir je njuna mala zmaga in čeprav tega v resnici ne marata, sta ravno s tem korak bližje svojemu cilju, pa naj si bo to čokoladica, igrača, podaljšan večer, nošenje na ramenih ali sendvič namesto polente. In to bosta počela, dokler bova midva to dovolila, dokler si bova skočila v lase vsakič, ko bosta v naju zanetila nasprotujoči si mnenji, vse dokler ne bova sposobna požreti svojega ponosa in pritrditi mnenju ali odločitvi drugega, četudi ni pravilna, četudi se z njo ne strinjaš, četudi ni najboljša ali utemeljena.

Torej, se res kregava zaradi otrok? Ne, kregava se zaradi naju, ker ne poslušava drug drugega, ker se ne podpreva, ko bi se morala, pa čeprav samo zato, da otrokoma pokaževa, da pri drugem ne bosta dobila potuhe, podpore, razumevanja. Trenutno delava ravno na tem, na enotnosti, na neomajnosti in vzajemni podpori brez popuščanja in priznam, da je kar težko, še posebej meni, ki imam vedno svoje mnenje, argumente, poglede na situacijo in ki le stežka popustim. Se trudim, ker se zavedam, da bo tako vzgoja lažja in bolj umirjena, da bosta otroka lažje in bolje dojemala omejitve in odločitve in da bo tudi nama lažje, če bosta vedela, da ` ne`, ki ga izreče en, pomeni ´ne´ pri obeh.

Tole trenutno prakticirava kakšna dva tedna; zavestno se opozarjava in si postavljava meje in zaenkrat funkcionira, še posebej, kadar se pred otrokoma podpreva in pokaževa, da tudi drugi misli resno. Očitno je res nekaj na tem, da moramo starši funkcionirati enotno, ker potem otroci ne iščejo `lukenj`. 🙂

 

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj