Prisilni dopust

0

V tej poletni vročini, ko mi nenehno polzi pot po hrbtu, ko imam premočene celo modrčke in ko bi se lahko vsako uro tuširala, niti pomislila nisem, da lahko otroka zbolita. Očitno sem se pustila presenetiti. Soboto sem začela z obiskom dežurnega otroka, v nedeljo sem se odločila, da bosta ona dva ta teden na izrednem, jaz pa prisilnem dopustu in tako se je začela naša zgodba tega tedna. Včeraj smo bili pri pediatrinji, ker je Noe staknil gnojno vnetje oči, Ria pa ima itak antibiotik zaradi vnetja ušes. Pri 30 stopinjah so to res top diagnoze. Nobenega polivanja z vodo in nobenega kopanja, da ne bi bakterije zašle v ušesa ali oči, kar pomeni, da se lahko dobesedno skuhamo. No, ohlajamo se z mineralno vodo v pršilu, ki mi je že nekaj časa stala v omarici in je sicer itak ne bi nikoli uporabila, zraven pa obujamo spomine na morje, kopanje in igro v domačem bazenu – jaz se pripravljam na pisanje članka, ona dva se pa zabavata ob ogledovanju fotografij in videoposnetkov.

Pa da ne boste mislili, da je ta dopust super zabaven in sproščujoč. Da ne bi bila razočarana in vsak dan znova z občutkom krivde pogledovala na moj tedenski planer, sem se že v nedeljo zavestno odločila, da ta teden pač ne bom delala; celoten seznam objav, ki bi jih bilo potrebno spisati, bo počakal na drug teden, z njim pa tudi večina mailov (razen nujnih), zasebnih sporočil, položnice in vsi ostali načrti, ki sem jih imela, celo prihajajoč rojstni dan zelo težko organiziram, pa čeprav me čaka še cel kup dela. Zakaj?

Ker naš dan izgleda nekako takole: z Noetom vstaneva ob šestih in se pol ure cartava na kavču – beri: skače po meni, mi seda na glavo, se kotali čez moje noge, jaha moj trebuh in se zraven veselon krohota, medtem ko jaz komaj gledam in bi dala svojo zbirko čevljev za še pol ure spanja, v tistem trenutku bi pravzaprav lahko odnesli kar bi želeli, samo da bi lahko še malo zadremala. Ria se zbudi okrog sedmih in takrat je čas za zajtrk, preoblačenje, česanje in ostalo jutranje urejanje. Otroka sta do osmih urejena, jaz pa do devetih, med obešanjem perila, pranjem, pospravljanjem posode in pospravljanjem kuhinje komaj pojem zajtrk in zlezem iz pižame v nekaj bolj dnevnega – dolgo obleko ali kratke hlače in majico.

Omenim, da v tem času vsaj desetkrat posredujem v prepiru med otrokoma in da vsaj trikrat postrežem mleko in opomnim naj v miru jesta ali naj ne delata bedarij? Potem gremo na sprehod s psom, ki je bil do danes super izkušnja (cela dva dni); vsakemu sem dala svoj povodec in sta ga lepo odpeljala na `lulanje in kakanje`, otroka srečna, poskočna, pes pa tudi. Danes pa vse kontra. Pridemo do konca ulica in Noe ne bi hodil, on bi šel kar domov, se obrnemo, pa doma vzame motor, Ria skiro, jaz pa psa na povodcu in šibamo. Končno. Do polovice poti, ko ga na robniku pločnika vrže čez motor in si prebije čelo. Super začetek dneva; v eni roki otrok in pes, v drugi motor. Pa smo šli nazaj, še preden je pes uspel opravit svoje.

Karkoli si izmislim je zanimivo samo 15 minut; guganje v dvoje – skačem od enega in ju kot nora guncam višje in močneje, skakanje po trampolinu, ki se brez nenehnega nadzora in opozarjanja spremeni v delanje prevalov drug po drugem, dokelr ne pride do vsesplošnega joka, igranje s skokico, ki nenadoma izgine in povzroči paniko, risanje, branje, obešanje perila, sesanje, vse je samo začasno. V vmesnem času sta iztočila kakšen kubik vode (pretiravam) na dvorišču (v dveh minutah, ko sem pospravljala igrače na zelenici), Noe si je postregel z USB-jem iz televizorja in ga veselo grizel, potegnil kable iz računalnika in vtičnic (medtem, ko sem bila le minuto na stranišču in poleg tega, da je bila račnualniška miza zavarovana z blazino, da ne more pod njo), Ria je po kuhinji polila pol litra mleka (vesela sem samostojnosti in to podpiram, a nezgode, ki to spremljajo so kak dan čisto odveč) in Noeta po celem obrazu na debelo namazala s kremnim rdečilom. Temu brez težav dodata še redno pričkanje in vreščanje ter vsaj stokrat `mami to in mami ono`. Vse to pred poldnevom in potem me čaka še tričetrturno uspavanje, ki mu sledi samo dobro uro popoldanskega spanca (spi samo Noe) in potem skoraj celo popoldne opozarjanja, tečnarjenja, joka in preizkušanja novih fint. Vse bi bilo super, če bi se dan po 14ih urah zaključil, v resnici pa se akcija takrat šele začne.

Po takem dnevu obiščem trgovino ob 20.50, ko se v bistvu že zapira in pri kruhu ni več nobene izbire in nosim pakete na pošto po deveti, potem pa malo pred deseto skačem k dežurnemu pediatru in dvigujem zdravila na okencu za nočno izdajo. Ponedeljek je bil super in sem že hvalila dan pred nočjo, torek je zadevo stopnjeval in sreda je pokazala svoj pravi obraz. Upam, da bo zdaj, ko sta oba na antibiotiku (ja, tudi Noe ima vnetje ušes) stanje počasi prešlo nazaj v normalne tirnice. Sitnobo in nejevoljo pripisujem bolečinam in upam, da sta ostali v čakalnici pri dežurnem pediatru.

Ko sem ju ob osmih prvič uspavala, sem v glavi delala velike načrte za zvečer – kaj vse bom naredila, komu vse bom odgovorila, zdaj pa, malo pred polnočjo, napol leže pišem tole objavo in se zavedam, da so se moji načrti razblinili v trenutku, ko sem se v dolgi obleki, brez modrca in make upa in z otrokom v pižami, odpeljala k dežurnemu. Ko sem ga malo po deseti drugič uspavala, sem se zavedla, da nocoj nič ne bo; ne z delom, ne z večerjo, ne s knjigo in ne s filmom. Ne vem, kako sem lahko pričakovala, da bom imela delovne večere, če pa sem se že v nedeljo sprijaznila, da ta teden itak ne bo akcije (ne take, ne drugačne), ker sem po 16ih urah z otorkoma kot cunja in mi prav nič več ne funkcionira – ne noge, ne roke, ne možgani, če temu dodamo še `tiste dneve v mesecu`, pa je to recept za katastrofo oziroma totalno `crkjeno` mamo.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj