Najprej sem odlašala s pregledom pri osebnem zdravniku. Vedela sem, da bom dobila napotnico za pregled pri specialistu, a sem si želela kupiti še nekaj časa. Ko sem imela napotnico v rokah, sem si čas kupovala z odlašanjem s pregledom in potem sem itak še tri mesece čakala na sam pregled. Vmes sem že malce pozabila na vse skupaj, čeprav sem se s težavo vsak dan srečevala in ji pač nisem mogla ubežati. In potem je prišel trenutek resnice; kako se lahko zadeva reši? Ležala sem na postelji in poslušala strokovno opisovanje zdravnice, ki mi je ob koncu ultrazvoka povedala, da bo potrebna operacija. Zmrazilo me je. Prav tega sem se najbolj bala.
Nisem človek, ki bi se bal zdravnikov. Pravzaprav za to nikoli nisem imela pravega razloga. Kar je bilo potrebno sanirati, smo vedno uredili pravočasno in razen zloma roke v otroštvu nikoli nisem imela nobene večje težave. No, in borelije, zaradi katere sem intravenozno 2 tedna prejemala antibiotik in eno noč prespala v bolnišnici. Še nikoli nisem dobila injekcije proti bolečinam, še nikoli nisem bila v anesteziji, niti lokalno, kaj šele, da bi bila operirana. Na tem področju sem `bosa` in kljub temu, da sem dva krat rodila in v bolnišnici vsakič preživela (nujnih) 48 ur, so, hvala bogu, to vse moje izkušnje v zdravstvu. Nobenega puljenja zob, šivanja ali kakšnih drugih zadev še nisem doživela in potem mi reče, da moram na operacijo. Bila sem v šoku, še posebej ker ne gre za nujno zadevo in je trenutno vse skupaj moteče samo še iz estetskega vidika, hkrati pa se zavedam, da bo lahko, ko se bodo pojavile prave težave že prepozno.
Govorim o krčni žili v moji levi nogi, ki poteka vse od dimelj do gležnja in je precej grda na pogled. Pojavila se je v prvi nosečnosti in je po drugi samo še bolj vidna. Včasih se mi vidi celo skozi hlače, sicer pa je najbolj moteča v času kratkih hlač, kril in kopalk. Še do nedavnega sem bila prepričana, da je operacija zadnja opcija, ki pride v poštev, pa sem si pred kratkim premislila. Raje se zadeve rešim sedaj, kot čez nekaj let, ko mi bo že povzročala bolečine, ko bodo tveganja za krvne strdke večja in ko ne bom več tako mlada in aktivna kot sedaj.
V Mariboru je čakalna doba na operacijo precej dlje kot leto dni. Na Ptuju je približno 2 meseca, vendar so menda precej nedosledni in jih marsikdo odsvetuje, zato sem bila prejšnji teden na pregledu pri dr. Russ v Lipnici. Gre za specialista žilne kirurgije, precej starega gospoda, ki je strokovnjak na svojem področju, operacija je nezahtevna in povsem rutinska, okrevanje pa takojšnje. Gre za poseg pri katerem izvlečejo odcepljeno žilo in s tem krvni obtok preusmerijo nazaj v glavno žilo. Celotna operacija traja dobro uro, med operacijo ne ležiš, temveč sediš in greš lahko takoj po njej domov. Naslednji dan je potrebno priti na prevez, čez teden dni pa še na odstranitev šivov.
Res moram? To je bilo prvo vprašanje, ko sem videla, da ni druge možnosti in ko so mi vsi vztrajno prigovarjali, da pač naj grem. Realnost me je dodobra zadela, ko mi je doktor na kartonček prilepil tableto, ki jo moram vzeti uro in pol pred operacijo in mi predlagal datum operacije že v prvi polovici meseca oktobra. Naenkrat je bilo vse tako realno in tako blizu.
Pri nas so mi delali ultrazvok z najboljšimi sodobnimi aparati, doktor Russ pa je diagnozo določil s pomočjo majhne napravice s katero je zgolj poslušal pretok krvi v žilah in pregled je stal 30 eur. Pa cena operacije? Priznam, da me je kar sezulo. Glede na to, da je moj porod z dvodnevno oskrbo v mariborskem UKC stal 1600 eur, sem bila nad ceno 1100 eur za dobro uro trajajočo operacijo odkrito presenečena. Na srečo dobim 800 eur vrnjenih s strani zdravstva in bo tako strošek operacije, ki ga bom morala poravnati sama okrog 300 eur. Še vedno ni malo, a glede na mnenja, izkušnje in pohvale, ki jih imajo pacienti za doktor Russ, verjamem, da bo vredno.
V bistvu imam operacijo že prihodnji teden in čeprav se sicer zdravnikov ne bojim, sem `posrana`. Raje bi šla še trikrat rodit, kot da moram na tole operacijo. Ne znam si predstavljati, kam bom gledala med potek operacije, kaj bom počela, kakšen bo občutek. Vsakič, ko pomislim, se mi naberejo solze v očeh in me spreleti ledeni srh. Vsaj petkrat na dan pomislim, da bi operacijo odpovedala in se prepričujem, da pa morda vseeno ne bo tako grozno.
No… odštevam. In se tolažim z mislijo, da greva dan po operaciji z možem na večerjo v eno izmed super restavracij v okviru Tedna restavracij. Čeprav s povito nogo in brez visokih pet, vem, da se bova imela lepo. In to je edina motivacija, ki mi odvrača misli od operacije.
