Tehtanje novorojenčka: grami gor, grami dol

0
Vir: http://www.robinallen-photography.com/LocationStudios/after-your-session

Vsakič ko likam, se čudim velikosti otroških oblačil. Še včeraj sta bila majhni tri kilogramski štručki, danes pa so Noetove majice skoraj tako velike kot Riine, da ne omenjam, da smo po velikosti oblačil pri 6- in 7-letnikih. Ne morem si kaj, da me hkratno navdušenje in razočaranje nad dejstvom, kako hitro otroka rasteta, ne bi popeljalo nazaj, v prve dni v porodnišnici, tehtanje dva ali tri krat na dan, spraševanje koliko je kateri pojedel, kako dolgo se je dojil in koliko gramov še lahko izgubi, da ne bi presegel tistih 10% porodne teže.

Sama se s tovrstnimi tehtanji nisem preveč obremenjevala. Oba otroka sta lepo jedla in čeprav sta nekaj teže, kot je normalno, izgubila, je bilo vse v mejah normale. Ria je izgubila 280 g, Noe pa samo 20 g, tako da me niso obremenjevali s tem, sem pa opazovala in slišala prenekatero čustveno, mučno in stresno izkušnjo mamice, ki so ji otročka tehtali pred in po vsakem dojenju, ki so jo ves čas mučili z vsiljevanjem in priporočanjem hranjenja oziroma dohranjevanja z dodatkom, ki ji je izguba otrokove telesne teže, zaradi nekaj 10 g ogrožala odpust iz bolnišnice in odhod v domače, mirno in sproščeno okolje.

Nikoli ne bom razumela, zakaj zdrave in ješče otroke ter srečne, močne in aktivne mamice mučijo s temi grami, zakaj vsiljujejo dodatek in zakaj celotno prognozo prehranjevanja in dojenja določajo na podlagi dogajanja prvih 24 ali 48 ur. Pa saj je dete komaj prišlo na svet, saj sta se komaj spoznala. Nekateri so leni, drugi požrešni, nekateri ne znajo sesati ali nimajo razvitega sesalnega refleksa, nekateri so utrujeni, potem je tukaj še utrujena in napsihirana mamica, ženska, ki je pravkar preživela najlepši, a hkrati tudi najbolj naporen dogodek v svojem življenju, ki ji je vse novo, ki ji je vse osupljivo in dih jemajoče, ki se boji in je negotova, zdravstveno osebje pa zaradi sledenja smernicam in umeščanja v tabele vse obravnava enako. Kljub temu, da smo vsak zase individuum in da je vsak otrok zase drugačen in poseben, jih kar naprej umeščajo v tabele in na lestvice.

Otrok, ki se rodi s 4 kg, bi lahko izgubil 400 g, a tudi če jih bo izgubil 500, zaradi tega ne bo nič bolj slaboten, nič bolj šibak ali nič manj zdrav in primeren za odpust domov, če je njegovo siceršnje zdravstveno stanje brez posebnosti. Ima zalogo in izgubljeno bo nadoknadil v dveh dneh po prihodu domov. Potem pa mamicam sprva priporočajo, nato že vsiljujejo dodatek, prinašajo čaj, priporočajo črpanje, zahtevajo merjenje količine popitega mleka in komaj rojenega otročka kot kakšno štruco kruha tehtajo pred vsakim podojem in po njem. Seveda je potem mama živčna, pod stresom, žalostna in povsem psihično izčrpana. Pustite jim, da se navežejo, da se spoznajo, da se otrok privadi in da mati najde način, ki ji je najbolj blizu. Najbolj me žalosti, ko v porodnišnici po 24 urah ženski rečejo, da nima mleka. Obstajajo primeri, ko ga mamice res nimajo, ampak še več je takšnih, ki ga imajo, ki se jim mleko šele tvori, ki potrebujejo samo malo spodbude, razumevanja in nekaj koristnih napotkov in bo vse steklo kot mora, pa jim s svojimi `strokovnimi` nasveti, ki so precej subjektivni marsikatera sestra že v začetku ubije vso voljo in upanje.

Nekaterim izteka mleko že v začetku nosečnosti, drugim začne nekje na sredini, meni ni nikoli. Nikoli. In glede na velikost prsi, sem se vedno spraševala, če bom lahko dojila. Pa sem. Brez da bi poslušala mnenje drugih sem sledila lastnemu občutku in dojila. Oba otroka, skupno 22 mesecev. Nikoli nisem pomislila, da nimam dovolj mleka, da mi ne nastaja dovolj hitro, da je otrok lačen. Samo dojila sem.

Zato vam polagam na srce… Ko sem slišala prenekatero zgodbo žalostne in obupane mamice novorojenčka, ki se ni redil, ki je preveč kakal in premalo jedel, ki so ga kar naprej tehtali, sem ji rekla samo, naj jih ne posluša. 20 ali 50 g ne bo odločalo o otrokovem zdravju in njegovem počutju, pot, ki jo bo izbrala mama in prepričanje, ki ga bo sprejela v trenutku šibkosti, pa bo odsevalo na njej še vsaj naslednje leto. Ne pustite se psihirati s težo, tehtanji, dodatki. Odkloni. Če je otrok zdrav, če je srečen, če ne joče in če imaš občutek, da mu nič ne manjka, odkloni. Odkloni črpanje mleka in dodatek, odkloni čaj in glukozo na brizgo, odkloni nenehno tehtanje. Stres in žalost vplivajo tako nate kot na otroka in če želiš, da se res povežeta, tega ne smeš absorbirati.

Ko sem nazadnje v takšni situaciji svetovala svoji sestri, sem ji rekla, naj se postavi zase in svojega otroka, naj jim odločno pove, da dodatka ne želi, ker se deklica lepo doji, ker lepo spi in je zadovoljen novorojenček, čeprav so jo oni mučili z nekaj 10 g preveč izgubljene teže. Rekla sem ji, naj ne dovoli, da ji narekujejo kaj mora početi in kako, ker otroci niso roboti in je vsak drugačen. Eni izgubijo več, čeprav veliko jejo, drugi manj, eni jejo malo in se redijo, drugi morajo pojesti ogromno. In danes, slabih 6 mesecev kasneje je nečakinja velika, močna in pogumna punca, ki se še vedno doji in ki se je vedno izključno dojila.

Ria se je rodila z 49 cm in 3070 g in prvih šest mesecev rasla samo od dojenja. Pri dobrih štirih letih ima 20 kg in 111 cm. Noe se je rodil s 50 cm in 3260 g in je bil prvih šest mesecev prav tako izključno dojen, pa ima pri dobrih dveh letih 14,5 kg in 98 cm. Zrasla sta in nihče več ne vpraša, koliko g sta izgubila prva dva dni po rojstvu, nihče ne vpraša, kako dolgo sta se dejansko rodila in kako sem ju prehranjevala.

Ne pustite, da vam začetne, čeprav velikokrat dobronamerne informacije, ki pa jih medicinsko osebje vidi z različnih stališč in vidikov, pokvarijo čudovito življenjsko izkušnjo in v vas naselijo negotovost in strah. Nekatere sestre menijo, da otrok ne sme hujšati, druge da lahko, tretje, da to, dokler ni hujšanje res očitno, sploh ni pomembno. Naj se otrok doji ali naj pije adaptirano mleko, pomembno je, da je zdrav in srečen in ne pustite, da vas strašijo s tehtnico in grami. Zavedam se, da je to pri nedonošenčkih in otrocih, katerih zdravstveno stanje ni brezhibno, zelo pomembno, a dokler je moj otrok zdrav in zadovoljen, nikoli ne bi pustila, da ga vsako uro dajejo na tehtnico in mi pridigajo o tem, kako naj ga hranim in koliko g lahko zgubi ali bi moral pridobiti. Nekateri več, drugi manj, na koncu pa vsi zrastejo v odločne in jezikave malčke.

Počasi dobivam občutek, da si v porodnišnicah in tudi zdravstvu nasploh kar naprej izmišljujejo nove smernice, nova pravila, nove pogoje, ki odpirajo vrata farmaciji, v ljudi pa naseljujejo negotovost in strah. Niža se raven sladkorja v krvi, spreminjajo se smernice za uvajanje goste hrane in na splošno vse bolj komplicirajo. Ne pozabite, zdrava pamet še vedno največ šteje. 🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj