Je res čas za luknjanje ušes in prve uhančke?

0

Frfotajoča in tutu krilca, vrteče obleke, svetleče verižice, majčke z bleščicami, kronice in princeskast stil; gledam Rio in se sprašujem po kom neki ima vse to. Jaz nikoli nisem bila princeska, nikoli nisem marala kiča in nikoli nisem živela v pravljicah, njo pa sedaj navdušuje vse, kar je (preveč) punčkasto in meni niti slučajno ni všeč. Za odraščanje deklic je še posebej značilno luknjanje ušes. Nekatere mamice želijo, da malčice nosijo uhane že pri dobrem letu ali dveh, medtem ko sem se jaz skušala temu izogibati, dokler je le šlo. Zakaj? Ker ne vidim potrebe po luknjanju ušes tako malemu otroku.

Jaz sem se kmalu po Riinem rojstvu, ko so nekatere druge mamice že spraševale, kdaj se lahko otročku preluknja ušesa in ali obstaja kakšna starostna omejitev, odločila, da ji ušes ne bomo luknjali, dokler si tega ne bo zaželela sama in dokler njena želja ne bo tako velika, da je enostavno ne bo mogoče preslišati. Zakaj? Za nekatere je to samo luknjanje ušes, zame pa neke vrste dolgotrajna poškodba oziroma brazgotinjenje, saj se luknjica tudi po več letih ne zaraste (vsaj meni se ni, kljub temu, da skoraj 10 let nisem nosila uhanov), otroku pa na nek način vsilimo okras, ki mu čez nekaj časa mogoče sploh ne bo všeč. Če poseg v telo ni z medicinskega vidika nujen, je zame nepotreben.

Torej uhanov sploh nisem omenjala. Ne pred leti, ko je bila manjša in ne zdaj, ko je že malo večja, a je pred slabim mesecem kljub temu prišla domov z idejo, da si želi uhančkov. Nekaj dni sem jo skušala ohladiti in ji rekla, da jih bo dobila za peti rojstni dan (čez dva meseca), a je bila v svoji želji tako goreča in neomajna, da se ni pustila prepričati. Po dveh tednih prigovarjanja in nenehnega pogovarjanja o uhanih in luknjanju ušes, sva se skupaj odločili, da obiščeva zlatarno, kjer ji bodo povedali, kako zadeva poteka, kjer si bo izbrala uhane in se bova dogovorili za termin. Želela sem, da je o zadevi dobro informirana in točno ve, kaj lahko pričakuje. Nikakor je nisem želela strašiti, samo želela sem, da se zaveda, kaj jo čaka in kaj to pomeni za prvih nekaj tednov po luknjanju ušes.

Prejšnji petek je napočil dan D. Strah? Trema? Tesnoba? Nič! Ko smo hodili proti zlatarni, jo je moj oče vprašal, če jo kaj stiska in mu je odvrnila `Dedi, pa saj si grem samo uhe luknjat!` Luknjanja ušes in uhančkov se je nadvse veselila. To ni bilo samo veselje, bilo je totalno navdušenje, prava vzhičenost in odločena je bila, da bo za uhane potrpela karkoli. Ko vidiš, da je želja tako velika in da se otrok povsem zavestno odloči za ta korak, je odločitev jasna. V zlatarni je pokazala uhančke, ki jih je izbrala, se usedla na stol, mirno počakala, da so ji označili mesto luknjic, nato pa sta ji dve gospe hkrati, vsaka na svoji strani, preluknjali ušesa. Odlična rešitev, saj se sicer večina deklic po luknjanju prvega ušesa zaradi bolečine prestraši in luknjanja drugega ušesa sploh ne pusti ali pa so preveč nemirne. Celoten postopek je bil izpeljan v dveh minutah, za nagrado pa je dobila še prikupno kronico, tako da se je počutila kot prava princeska.

Ni besed, ki bi opisale, kako zelo ponosna je bila sama nase in kakšno navdušenje je velo iz njenih oči. Čeprav jo je luknjanje malo zabolelo, ni potočila niti solzice in je bila res pogumna. Ko smo šli iz zlatarne, je ponosno in navdušeno povedala, da se ji je pravkar uresničila največja želja in da si je uhančkov noro želela. Pa saj je bilo, ob pogledu na njen obraz, to vsem jasno. Dobesedno sijala je. Kaj pa uhančki? Izbrala si je ljubke, okrogle, gladke uhančke s prikupnim motivom samoroga, kako pa drugače. Gre za medicinske uhančke, ki jih bo morala nositi vsaj šest tednov, potem pa jih lahko menjamo z zlatimi. Od petka luknjice dvakrat dnevno razkužujeva z razkužilom v spreju, ki preprečuje, da bi prišlo do okužbe ali vnetja, uhančke pa pustimo čim bolj na miru. Tudi Rii smo razložili, da se jih ne sme dotikati, da se z njimi ne sme igrati in da naj tudi v vrtcu in med igro malce pazi nanje.

Slišala sem, da naj bi večina zlatarn v Sloveniji, luknjanje ušes izvajala šele po dopolnjenem tretjem letu, kar se mi zdi povsem normalno in sprejemljivo, saj uhani za mlajše otroke, po mojem mnenju , sploh niso primerni, hkrati pa se starejše deklice bolj zavedajo pomena uhančkov in znajo nanje tudi bolj paziti. Ria jih pokaže prav vsakemu, ki ga vidi in je zelo ponosna nanje ter se z njimi super počuti, jaz pa sem vesela predvsem zato, ker je šlo za uresničitev njene želje in ne moje in ker je tudi odločitev, vključno s posledicami, sprejela samostojno in razumno. Očitno je bil res pravi čas. 🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj