Poletje je po navadi tisti del leta, ki je poln mejnikov v razvoju otrok; odvajanje od plenic, prvi koraki, samostojno plezanje, prvo morje s starimi starši, kolonija s prijatelji, učenje rolanja, plavanje brez rokavčkov in seveda vožnja brez pomožnih kolesc. Zadnji mejnik sta letos osvojila tudi Ria in Noe. Mogoče je bolj prav, če napišem Noe in Ria, ker je bil mlajši prvi in mu je nato iz jeze in tekmovalnosti sledila še Ria.
Ria je osvojila vožnjo brez pomožnih kolesc že lani, a ni imela volje in želje, da bi trenirala, tako da se je peljala le enkrat ali dvakrat, nato pa želela, da ji pomožna kolesca namestimo nazaj. `Naj trenira. Saj bo zmogla. Zdaj ko enkrat zna, jo morate samo spodbujati.` so bili pametni nasveti (ne)vpletenih opazovalcev, jaz pa nisem videla potrebe po nepotrebnem obremenjevanju in prepričevanju. Kot vedno sem tudi takrat rekla; ko bo pripravljena, se bo tudi s kolesom vozila brez pomožnih koles.
Čez zimo je prerastla prejšnje kolo in letos je tik pred poletjem dobila novo, večje in še lepše. In spet se je s pomožnimi kolesi počutila varno in ni kazala nobenega interesa ali želje, da bi se vozila brez njih. Jo bomo silili? Stara bo pet let – zdaj bi res že bil čas. Ne! Dali smo ji čas. Pravzaprav toliko časa kot ga potrebuje. Dokler se ni dobra dva tedna nazaj, Noe kar naenkrat začel voziti brez pomožnih koles. Odločil se je, da jih ne rabi in ko je to videla Ria, je bila odločena, da jih tudi ona ne želi več. Seveda – tekmovalnost, ljubosumje, jeza, želja po nadvladi, ker je ona pač starejša, je prevladala in po treh poskusih se je spet vozila brez pomožnih koles. Potrebovala je samo pravo spodbudo in mlajši, še ne triletni brat, je očitno pritisnil na pravi gumb.
Ne me vprašat, kako je še isti dan izgledal obisk trgovine; midva z možem sva šla peš, bolje rečeno, tekala sva ob njiju, vsak svojemu ravnala krmilo, jima pomagala pri luknjah, pazila, da nista zapeljala na cesto, ona dva pa sta se ležerno peljala s kolesi in to je bil en sam kraval. Ria se je ob vsakem dvigu ali spustu s pločnika drla, vreščala da bo padla, migala s krmilom, opletala z nogami in dva ali tri krat tudi zares padla; pa ne zato, ker se ne bi znala voziti, ampak zato, ker je bila negotova, ker ni zaupala vase in ker je namesto, da bi zbrano vozila kolo, gledala vse ostalo. Jaz sem mislila, da do trgovine nikoli ne bomo prišli, čeprav je do nje le kakšnih 500m. Nenehno sem jo mirila, naj se ne boji, naj neha vreščat in naj se med vožnjo zbere in gleda naprej, ona pa je še kar vztrajala pri svojem. Z vrečkami polnimi špecerije sva nato midva do doma pritekla za njima. Jaz sem bila mokra kot da bi odtekla 5 km. In potem je bilo vsak dan bolje in lažje. Po dveh dneh sta samostojno odkolesarila svoje prve 4 km (2 km v eno in 2 km v drugo smer) in od tedaj vozita brez težav.
Noe je izrazito športni tip, gibalno spreten in odzivno hiter, medtem ko je Ria bolj miselni tip, izredno poslušna, pozorna in z izjemno sposobnostjo pomnjenja in komuniciranja. Če je znala ona prej govoriti in pisati, se je znal on prej voziti s poganjalcem in kolesom. Te razlike delajo njuno skupno odraščanje zanimivo in edinstveno, tako njiju, a predvsem mene učijo, kako različni smo si ljudje in kako resnična je trditev, da so nam nekatere preddispozicije prirojene. Spodbujata drug drugega, si pomagata, drug drugemu postavljata izzive in skupaj premagujeta ovire. Prav zaradi teh razlik se zelo dobro vidi, kako pomemben vpliv imajo sorojenci drug na drugega, a o tem kdaj drugič (zelo kmalu).
S to objavo vas želim samo spomniti, da ni pomembno, kdaj otrok nek mejnik doseže, temveč kako ga doseže in koliko dobro stvar osvoji. Ne silite ga v hojo, vožnjo s kolesom, tek, učenje tujih jezikov, če na to ni pripravljen oziroma nima interesa, saj mu boste vcepili odpor in stvari mogoče nikoli ne bo zares povsem osvojil. Pustite mu prosto pot in ga samo spodbujajte, ko je to potrebno ter mu stojte ob stran, ko se bo odločil, da je čas za nov korak. Veliko bolj dragocene so izkušnje, ki jih otrok pridobi sam, znanja, ki jih osvoji s samostojnim učenjem in veščine, ki jih osvoji z vajo – samoiniciativno, na lastno željo in zavzeto, s ciljem, da mu uspe, ne da ustreže drugim; kot tiste, v katere ga silimo, mu nenehno prigovarjamo ali ga z njimi obremenjujemo. Sploh ni pomembno ali otrok osvoji vožnjo s kolesom brez pomožnih kolesc pri treh ali petih letih, pri dveh ali osmih. V vsakem primeru se bo na koncu samostojno vozil s kolesom in to je edino kar šteje. Dajte jim čas. Ne morejo blesteti na vseh področjih hkrati. Kaj pa bodo potem počeli čez 5, 10 ali 20 let?
