Nekaj magičnega je v teh jesenskih barvah, v pogledu na pisane gozdove, ki nežno šumijo v lahkotnem oktobrskem vetru in potokih, ki se lesketajo v zadnjih toplih sončnih žarkih. Nekaj pravljičnega je na naravi, ki te prijazno poboža, brez pretirane vročine, ki jemlje sapo in te žge po koži, brez grozljivega mraza, ki zebe do kosti. Nekaj tako nežnega, da te potegne ven, med drevesa, na travnike, na poti med požetimi polji in ob jezera.
Vedno sem si predstavljala romantični piknik v dvoje, na gozdni jasi, obdani z žuborečim potokom, v družbi gozdnih ptic in s pogledom na srne. Sicer nisem tako osladno romantičen tip ženske, a bi rekla, da je na mojo željo najbrž vplivala prevelika doza romantičnih dram, ki včasih v nas budijo želje, ki se sicer sploh ne bi porajale. Prejšnji vikend sem dočakala piknik v naravi. S pleteno piknik košaro. S svežim sadjem in pecljatimi kozarci. S čisto pravimi krožniki in priborom. Prijetno, umirjeno in svobodno.
Piknik v dvoje se je razširil na piknik za štiri, a ni bil zaradi tega nič manj poseben. Ko sem predlagala piknik v naravi, sta bila otroka navdušena. Ko sem z dobrotami napolnila piknik košaro, pa so se jima dobesedno zasvetile oči. Tega nista pričakovala. Prav takšno piknik košaro sem si že dolgo želela in po tihem sem nekako upala, da jo bova mogoče dobila za poročno darilo, saj je to zame darilo, ki ni samo praktično, lično, posebno in nadvse romantično, temveč tudi zelo dolgo uporabno. Darilo ob katerem lahko nanizaš neštete spomine, predebatiraš številne probleme, obujaš spomine in se neskončno zabavaš; sprva v dvoje, nato v družbi otrok, kasneje v družbi vnukov. Darilo, ki nikoli ne gre iz mode in ki te lahko spremlja na prav vsakem izletu ali potepu.
Če se vrnem k našemu pikniku v naravi… Na gozdni jasi nedaleč od doma, v bližini gozdne učne poti, ki jo otroci večkrat obiščejo z vrtcem, smo si pogrnili deko in uživali v okusni vsebini naše piknik košare. Spakirala sem za vsakega nekaj; sadje, salame, sir, štručke, pecivo, pijačo, celo pašteto, ki sta jo otroka zadnji trenutek vrgla v hladilni razdelek. Otroka sta raziskovala naravo, poslušala zvoke in oglašanje živali ter si namišljala različne zgodbice, midva pa sva prijetno klepetala. Prehodili smo celotno gozdno učno pot in v družbi netopirja Boromirja spoznavali gozd kot naravno okolje, drevesa, rastline in živali. Povzpeli smo se na velikanov hrbet, objemali drevesa, nabirali žir in želod, opazovali ptičje krmilnice in valilnice, pobirali smeti in opazovali korenine dreves. Preživeli smo čudovito nedeljsko popoldne v objemu narave in otroka sta bila nad zamislijo navdušena. Trenutki, ko smo sami, ko uživamo v družbi drug drugega, ko se popolnoma posvečava otrokoma in njunim zgodbicam, ko prisluhneva njunim pesmicam in ju opazujeva, kako se igrata, iz njiju izvabijo tisto najboljše, najbolj dragoceno in najbolj pristno; nežne objeme, globoke pogovore in zavezništva, na katerih bosta gradila svoj odnos v prihodnosti.
V takšnih popoldnevih se zavem, da si premalokrat vzamemo čas za piknik v naravi. Za sproščeno popoldne, klepet in raziskovanje. Da se običajno podajamo na pohode, na oglede znamenitosti, na potepanja po velikih mestih in tako z nekim namenom stremimo k cilju. Včasih moramo pozabiti na cilj in enostavno uživati v trenutku. V brezdelju in praznini glave. Zato smo se odločili, da bomo v tej topli jeseni, v tem indijanskem poletju, kot mu pravijo, to še večkrat ponovili. Napolnili bomo piknik košaro in šli uživat v naravo. V kotičke, ki bi jih sicer spregledali. V kotičke, ki so nam tako zelo blizu, a hkrati tako zelo neznani. Ker je v dobri družbi in ob dobri hrani povsod lepo!
