Kaj po 11 letih zveze še šteje?

0

11 let je od tistega usodnega prvega zmenka. Od tistega večera, ko sva oba vedela, da je to nekaj več kot le trenutna simpatija ali bežna zaljubljenost. 11 let od trenutka, ko sva spoznala, da sva si usojena in da je od tukaj naprej mogoča pot le v dvoje.

Še danes se spomnim, da sem imela oblečene ozke žametne rdeče hlače, takšne, ki so ravno prav prikrile, a hkrati dovolj pokazale. Prvi vtis je vedno najbolj pomemben in zaradi tega se ženske za prvi zmenek vedno še posebej potrudimo. Popoln make up, hlače, ki iz nas naredijo super model, omamen parfum, ki bo ostal na njegovem puloverju ali plašču še nekaj dni in ga bo tako spominjal nate. Na prvih nekaj zmenkih in nato prvih nekaj mesecev po začetku zveze, je vsaka malenkost najbolj pomembna na svetu. Ženske želimo skriti vse pomanjkljivosti, prizadevamo si, da smo seksi, urejene, da nas moški gledajo s pravega profila, da nas vidijo gole v pravi svetlobi, da se zbudimo sveže in spočite, da ne jemo preveč, da ne hodimo naokrog v trenirki in da smo ves čas privlačne. Prvih nekaj mesecev mogoče, nato pa postajamo vedno bolj domači in meje počasi izginjajo.

Po enajstih letih zveze, po številnih prekrokanih nočeh, ki iz tebe potegnejo najslabše, po prezgodnjih jutrih, ki te napolnijo s tečnobo, po neštetih prepirih, v katerih pokažeš zobe in dveh porodih – izkušnjah, ki vsekakor popolnoma spremenita moško dojemanje ženskega telesa, je ni več stvari, ki bi naju lahko presenetila. Nimava skrivnosti in nimava mej, ki bi naju omejevale znotraj najinega odnosa. Konec koncev si ob jutrih bolj pogosto deliva kopalnico kot skupaj zajtrkujeva.

Jaz sicer nisem ženska, ki bi se želela predstavljati v popolni luči, ker verjamem, da je prav, da moški ve, kaj dobi in kaj lahko pričakuje, a sem se prvih nekaj tednov vendarle za vsak zmenek trudila kot da je prvi. Vse dokler ti zmenki niso prerasli v vsakodnevna srečanja pred poukom, po pouku in še popoldne in kar naenkrat nisem več imela časa, da bi se za vsakega posebej na novo uredila. Potem sva vsak vikend preživela skupaj, od petka do nedelje in kar naenkrat je vse, kar je bilo prej moje ali njegovo postalo najino. V nekaj mesecih tudi slabe navade, pomanjkljivosti in skrbi, ki jih tedaj zaradi zaljubljenosti sploh nisva opazila in so naju začele motiti šele nekaj let kasneje. Takrat, ko sva si bila že toliko domača, da sva si brez težav v obraz povedala, kar komu gre, da sva brez slabe vesti jedla lepinjo z veliko čebule in si delila trebušne viroze. Takrat, ko sva si tudi odkrito priznala, da nama je postelja 160 cm širine včasih premajhna, da mene grozno moti smrčanje in da bi bilo lepo, če bi se še kdaj spomnil in me zmasiral. Vse to je bilo približno takrat, ko sva se iz dva pomnožila na tri in nato na štiri in se je fokus z naju prestavil na dve drobni bitji, ki sta iz naju na čustvenem področju potegnili največ – največ sreče, največ ljubeznivosti, največ predanosti, a sta na preizkušnjo postavili najin dotedanji odnos, najino idilo v dvoje in čas, ki ga prej nisva znala ceniti.

V nekem trenutku sva povsem pozabila drug na drugega in na odnos, ki sva ga gradila leta prej. Bila sva predana starša, a izgubljena partnerja, bila sva ljubeča ati in mami, a odtujena fant in punca, bila sva prvorazredni varuški, a porazna ljubimca. Jaz sem se namazala samo, kadar smo šli v trgovino ali na kakšno praznovanje, mož se je obril samo ob dnevih, ko se je po nočni res dobro naspal in to je bilo na dva ali tri tedne. Trenirka je postala moje zavetje in čop moja najljubša pričeska. Ozke obleke in hlače so bile v omari samo še toliko, da so me opominjale, da sem jih včasih dejansko nosila in mi občasno zbujale slabo vest, čipkasto perilo je ostalo zakopano pod kupom nosečniških spodnjic in nedrčkov za dojenje in moje telo je vklopilo obrambni mehanizem, ki je preprečeval, da bi se mi približal, četudi bi ga zamikalo. Oprosti, zdaj sem samo njena – ali kasneje – zdaj sem samo njegova. Dojim, previjam, uspavam, crkljam. To je središče mojega vesolja.

Včasih sem se vprašala, če bo to sploh minilo, če se bom v svojem telesu še počutila kot sem se nekoč,  če bo najina zveza še takšna kot je bila, če bo najin odnos še tako ljubeč in iskreč kot je bil preden sva postala starša. Otroka sta zrastla, jaz sem dobila nazaj svoje telo, najin odnos se je popravil, spet sva si blizu, spet preživljava čas v dvoje in čeprav nič ni kot je bilo poprej, se sedaj ljubiva še bolj.

11 let zveze. 11 let življenja v dvoje. 11 let prilagajanja in predajanja, ne izpuhti kar čez noč. 11 let je skoraj polovica mojega življenja. Dejstvo je, da se v takšnem obdobju vsi spremenimo, da se merila spustijo, da si postanemo domači, da se navadimo na pomanjkljivosti in da se v prisotnosti partnerja ne počutimo več neprijetno. Konec koncev tudi ne vem, zakaj bi se. Če me je videl roditi dva otroka, me lahko vidi tudi sedeti na stranišču. To je zame nekaj tako normalnega kot skupno kosilo. Če me je videl vso izčrpano in uvelo zaradi trebušne viroze, me lahko vidi tudi, kako se brijem. Zato ničesar ne skrivam. Vse to je naravni del najinega odnosa, najine zveze. V vseh nemogočih situacijah me je že videl in res nimam pojma, kako bi jih naj v 11 letih zveze sploh skrila, še posebej ne v zadnjih 6 letih odkar si deliva posteljo, kopalnico in kuhinjo. A vendar se mi še vedno zdi pomembno, da se drug za drugega potrudiva, da odnos, ki je tako odkrit, naraven in nenarejen, negujeva, da si pokaževa, koliko si pomeniva. Zame še vedno štejejo malenkosti. Kljub temu, da sta bili vmes dve krajši ali pa mogoče eno daljše obdobje, ko sva bila bolj predana otrokoma kot sama sebi in drug drugemu, se mi zdi še vedno zelo pomembno, da se drug za drugega potrudiva, da se urediva, da znava prižgati iskrico in da se znava presenetiti, ker malenkosti delajo zvezo zanimivo in razmerje še vedno živo.

Prav zaradi tega se tudi po 11 letih še vedno z veseljem uredim za svojega moža. Ker vem, da mu je to všeč in ker vem, kako se počutim, ko se on uredi zame. Včasih se mi ne ljubi umiti las, včasih mi je odveč nanašanje ličil, drugič mislim, da ga neobrite noge ne bodo motile, na koncu pa se zaradi vsega tega najslabše počutim sama. Njega dejansko ne moti, ker me ljubi ne glede na moje protestne muhe, nejevoljne izpade ali brezvoljne večere, mene pa moti, ker vem, da so to malenkosti, ki štejejo danes in bodo še največ štele čez leta. Ker vem, da so to stvari, za katere si je vredno vzeti čas. Zato sem še toliko bolj vesela, da se zadnjih nekaj mesecev ne rabim obremenjevat z britjem nog. Zahvaljujoč IPL aparatu Philips Lumea Prestige dlačic dejansko nimam več in moje noge so gladke. Tako ne rabim skrbeti, da bi se mož počutil kot da spi z ježevko ali da bi imel občutek, da mu družbo v postelji dela medvedka. Ne-ne, zadnje mesece so moje noge bolj podobne kači, gladke, a tudi zelo hladne in potem ledene noge tiščim med moževe tople. Še ena super navada parov z zgodovino. Kakšnih 10 let nazaj tega niti slučajno ne bi naredila, ker bi me bilo strah, da bi mi pobegnil iz postelje, zdaj pa tega sploh ne opazi več. Ali pa pač ne pove.

Philips Lumea Prestige je postala moja rešiteljica. Popoldne v welnessu z možem? Včasih bi se šla najprej brit, zdaj samo spakiram torbo in greva. Kino in večerja v dvoje? Včasih bi se tlačila v (pre)dolge hlače in kombinirala zraven pulover ali bluzo, zdaj oblečem obleko in sem že nared. Ko sem na začetku brala, da je potrebno tretmaje opravljati vsaka dva tedna (prve 4 tretmaje) in nato enkrat mesečno (naslednjih 6 do 8 tretmajev), vsaj kakšnih 6 mesecev, za popoln učinek še več, se mi je zdel rezultat svetlobna leta daleč; podobno kot z začetkom vadbe, ko se ti zdi, da je do napetega trebuha in čvrste zadnjice še cela večnost,v resnici pa je kar naenkrat tukaj. Tedni dobesedno bežijo in sploh ne vem, kdaj so moje dlačice izginile. Vestno sem opravljala tretmaje in Lumea je opravila svoje. Čisto tako – mimogrede. Ker dejansko čas beži veliko hitreje, kot se nam sprva zdi. Tako hitro, da velikokrat pozabimo nase, pozabimo na partnerja, pozabimo na pomen praznikov, na dragocenost družinskih vikendov in ves čas govorimo – saj bom, imam še čas. V resnici ga nimamo in je potrebno ukrepati takoj. Ceniti, kar imamo, delati na odnosih, ki smo jih tako predano gradili in uživati v trenutkih, ki so nam na voljo. Zato kljub zgodovini, ki jo imava in kljub letom, ki so za nama, še vedno uživam, kadar greva sama na večerjo ali v kino, kadar me za kak popoldne pelje na razvajanje ali nama zvečer poišče dober film. Zato se še vedno potrudim za svojega moža in on zame. Otroci bodo odrastli in si ustvarili svoje življenje, midva pa bova ostala sama in takrat bodo najina navezanost, najina komunikacija in najin ljubeč odnos še bolj pomembni kot kadarkoli prej. Ker le v samoti ugotovimo, koliko se dejansko ljubimo ali koliko si gremo na živce. In če bova sedaj vse zanemarila, tega kasneje ne bo mogoče popraviti.

Pravijo, da če preživiš prvih 7 let, je potem vse lažje. Jaz mislim, da je bilo teh prvih 11 najbolj napornih, a hkrati tudi najbolj posebnih in se že veselim naslednjih 11, 22, 33. Upam na vsaj kakšnih 50 let poroke, torej se me še hitro ne bo rešil. 🙂

P.S.: Več o moji izkušnji z Lumea Prestige si lahko preberete tukaj (kaj je Lumea, kako deluje in zakaj je boljša izbira kot britvica, vosek ali kozmetičarka) in tukaj (kako jo uporabljam, kakšni so rezultati in zakaj jo priporočam).

Objava je nastala v sodelovanju s Philips Slovenija.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj