Le redko imamo kot družina priložnost skupaj preživeti več dni zapored. Govorim o skupnih 24 urah, o skupnih jutrih in dopoldnevih ter zabavnih popoldnevih in poznih večerih. Takšno priložnost imamo le nekajkrat letno – v času letnega dopusta in ob kakšnih daljših praznikih. Premalokrat, vem. A žal je realnost takšna. Večinoma smo 10 ur dnevno ločeni, skupaj pa smo le med vikendi in še ti so običajno prenatrpani z nekimi nujnimi obveznostmi in opravki, ki v resnici sploh niso tako zelo nujni, še posebej, če uvidiš, da ne vplivajo na kvaliteto tvojega dne, da se čas, če jih ne opraviš, ne bo ustavil in da bo jutrišnji dan enak ali morda še lepši. Običajno smo razpeti med celim seznamov aktivnosti, ki nas iztčrpavajo in nam jemljejo zagon za stvari, ki nas resnično veselijo, namesto, da bi se posvetili drug drugemu.
Zato smo se te praznike odločili, da bomo vsak skupen dan, vsako skupno uro preživeli, kar se da kvalitetno in koristno. Ne tako, da se bosta otroka sama igrala v sobi, temveč tako, da se bomo skupaj igrali. Ne tako, da bosta v dvoje gledala risanke, temveč tako, da si bomo skupaj ogledali kak lep film. Ne tako, da bosta ona dva šla spati že pred osmo, midva pa bova v večernih urah postorila še nujne stvari, temveč tako, da bomo skupaj podaljšali večer in se družili. Del naših popoldnevov smo namenili tudi družinski igri Igrajmo se – Spoznajmo se (1. in 2. del), ki je namenjena medsebojnemu spoznavanju in povezovanju, krepitvi razumevanja in zaupanja ter vzpostavljanju tesnejših družinskih vezi. Kolikokrat otroka vprašate, kaj ga osrečuje, kaj mu je zares všeč, kaj so njegove najbolj nore sanje ali kdaj se počuti nemočnega in prestrašenega? Kolikokrat mu rečete, naj zapre oči in poskuša povedati kaj vonja ali sliši, naj vas primer za roko in se zaprtih oči sprehodi po stanovanju ali naj izbere svojo najljubšo pesem? Gre za vprašanja, ki se nam zdijo povsem samoumevna in enostavna, v resnici pa nam odgovori nanje zelo veliko povedo o človeku. Ne gre za klasično družabno igro, temveč socialno psihološko igro, ki nam omogoča vpogled vase in odpira vpogled v druge, nam tako zelo ljube in pomembne ljudi.
Ne vzamemo si časa, da bi prisluhnili drug drugemu in se resnično spoznavali in četudi drug o drugem vemo skoraj vse, vsaj tako se nam zdi, saj smo konec koncev družina in da med nami ni skrivnosti, ni vrzeli in ni presenečenj, ob takšni igri ugotovimo ravno nasprotno, da se sploh ne poznamo tako zelo kot smo mislili in da je vedno še kaj, kar lahko razkrijemo o sebi ali ugotovimo o drugem. Vemo, kaj kdo rad je, kaj so njegove dobre in slabe lastnosti, kaj rad počne, kdo mu je pri srcu, kdaj je srečen in kdaj žalosten, kakšni so njegovi cilji, poznamo najljubše igrače otrok in vemo, kako jih zamotiti, a to je le majhen del stvari, ki jih vemo drug o drugem.
Mene so najbolj presenetili odgovori otrok, ker sta na popolnoma isto vprašanje na dva različna dneva, podala dva različna odgovora in ker sta si enkrat zaželela eno skladbo in drugič drugo. Ker nista razmišljala o tem, kaj sta odgovorila včeraj ali kako sta se počutila včeraj, temveč sta sledila svojemu trenutnemu razpoloženju, navdihu in počutju. In ob vprašanjih in izzivih sta se nadvse zabavala.
Ob večerih pa sva si tudi midva namensko vzela 10-15 minut časa in se izmenično igrala enkrat igro Midva. SKupaj. V vsem. in drugič igro Stran z rutino. Gre za dve partnerski igri, ki sta namenjeni poglobljenemu spoznavanju partnerjev, krepitvi zaupanja in razumevanja, druga, Stran z rutino, pa tudi popestritvi dolgoletnega odnosa, ki je bil zapostavljen, zanemarjen, pozabljen ali je prerasel v rutino in samoumevno navezanost. Odnosi so edina stvar, v katero je potrebno ves čas vlagati, katero je potrebno negovati in vanjo verjeti, saj sicer zvodenijo in nas puščajo melanholične, prazne in otopele. Oživila sva spomine na najin prvi zmenek, na prvi poljub, se pogovarjala o najinih strahovih, o partnerski terapiji in pogledu nanjo, o najinih skupnih ciljih za prihodnost, o tem, koga bi rada videla nagega in koga zares ne, kdo je privlačen in kdo ni, pripravila sva si piknik, si pisala sporočila in si pripravljala presenečenja. Bila so vprašanja, ki so naju prisilila k tehtnemu premisleku in poglobljenemu spoznavanju samega sebe, saj o teh temah še nisva razmišljala in bila so vprašanja, o katerih sva se že veliko pogovarjala.
Včasih sem se počutila kot na prvem zmenku ali kot v prvih nekaj mesecih zveze, ko sva se spoznavala, ko sva si zastavljala nešteta vprašanja in debatirala o temah, ki se jih zdaj sploh ne dotakneva več. Kartice niso uporabne samo kot igra, temveč kot spodbuda pri ohranjanju odnosa, pri krepitvi komunikacije. Če nimata teme za pogovor, izvlečeta kartico, če želiš preusmeriti otrokovo pozornost, izvlečeš kartico. Lahko si naredita običaj in vsako jutro ali večer izvlečeta kartico ter se pogovorita o vprašanju na njej ali se odločita, da bosta zvečer realizirala zapisan izziv. Vsekakor se lahko greste te igre tudi z drugimi družinskimi člani, s prijatelji, s komerkoli, ki mu dovolj zaupate ali mu želite zaušati še bolj, s komerkoli, ki vam veliko pomeni in ga želite še bolje spoznati. Zakaj se včasih brez potrebe spreva, zakaj različno gledava na stvari, ki sva jih včasih gledala z istega zornega kota, zakaj mu jaz govorim, da me ne posluša, čeprav trdi, da je vedno fokusiran le name, zakaj naju otroka izigravata, če se podpirava in kako nanju vpliva, če se ne in še cel kup drugih vprašanj, ki se kar naprej porajajo v naših glavah, bo kar naenkrat počasi dobilo odgovore. Kot bi sestavljal mozaik. Ker se je potrebno le bolje spoznati in si zares prisluhniti. Si dovoliti sprejeti drugega takšnega kot je in ga spoštovati. Ljubiti namreš pomeni spoštovati človeka, takšnega kot je, ne se ves čas truditi, da ga prilagodiš lastnim merilom.
Naši odnosi so vse bolj površinski. Imamo cel kup prijateljev, a le malo pravih. Imamo obsežne družine in veliko sorodnikov, a z le redkimi redne stike. Z ljudmi se veliko pogovarjamo, a o sebi le malo povemo. V sporočilih si kar naprej izkazujemo ljubezen, a tega na glas ne znamo ali upamo povedati in še manj pokazati. Imamo čas za nakupe, sestanke in bežna srečanja, a ne za družinske popoldneve. Naši domovi sijejo od čistoče in lučk, a v njih ni slišati sreče in veselja. Včasih so veliko manj časa posvečali videzu in veliko več vsebini. Včasih so imeli manj prijateljev, skromnejša domovanja in manj fotografij, a pristnejše odnose, več družabnih večerov in predvsem veliko več spominov.
Zdi se, kot da se bojimo. Bojimo se v svoja življenja spustiti ljudi, ki nas lahko prizadenejo ali pustijo na cedilu. Kaj pa, če nas bodo neizmerno osrečili? Bojimo se v svoja stanovanja spustiti ljudi, ker lahko kaj uničijo ali so mogoče preglasni. Kaj pa, če bodo ustvarili čudovite spomine? Bojimo se pokazati svoja čustva, ker lahko izpademo kot šibki, preveč čustveni ali jih kdo izigra. Kaj pa, če odkrijemo ljubezen svojega življenja, svojo sorodno dušo ali najboljšo prijateljico? Včasih se bojimo celo sami sebe, ker se vsakič, ko v svoje življenje spustimo nekoga novega, malo spremenimo, a točno te spremembe nas delajo tako drugačne in posebne.
In zato se lahko igre Igrajmo se – Spoznajmo se ter Stran z rutino in Midva. Skupaj. V vsem. igrate vedno znova. Ker vas vsak dan, malo spremeni. Ker vsaka izkušnja, v vas pusti novo sled in ker vsak pogovor, malenkost spremeni vaš pogled na svet. In ne nehajte se spoznavati – sami sebe in drug drugega. Svoje otroke in partnerje. Svoje sorodnike in prijatelje. Svoje sodelavce in kolege. Bolj kot se poznamo, bolj si zaupamo in bližje smo si. Naj bo to vodilo za novo leto. Naj bo to cilj, ki vas bo spremljal vseh 12 mesecev. Na koncu vselej štejejo ljudje, ki nam vedno stojijo ob strani.
Kartice lahko naročite samo še danes in jutri – po znižani ceni – na tej povezavi.
Avtorica kartic Janja Urbančič je ustanoviteljica FB skupine Sočutno partnerstvo, vodja skupine Sočutno in avtentično starševstvo ter osebna rast ter avtorica in vodja Sočutne akademije. Je mamica dveh šoloobveznih otrok, ki je Sočutno starševstvo in Sočuten.si ustanovila iz lastne želje po drugačni, sočutni vzgoji otrok, svojo pot pa je tlakovala z obilico strokovnega znanja in dragocenih izkušenj. Kako sočutneje, mirneje in bolj potrpežljivo vzgajati otroke, kako jasno postaviti meje in jih spoštovati, kako spoštovati otroke in predvsem sebe, si lahko preberete na njeni strani www.socuten.si .
