Bolj kot se pogovarjam s starši vrstnikov svojih otrok, več kot hodim na roditeljske sestanke in globlje kot vstopam v to `šolsko sceno`, bolj mi je jasno, da smo zgolj in samo starši tisti, ki delamo paniko okrog povsem normalnih stvari in ki iščemo izgovore in vrzeli, tam, kjer jih ni. V zadnjih nekaj letih je v porastu trend odloga vstopa v šolo, ki ne pomeni, da otroka ne vpišeš v šolo, temveč prosiš za odložen začetek šolanja za eno leto. Gre za ukrep, ki je primarno namenjen otrokom, ki za obiskovanje šole oziroma začetek formalnega šolanja iz takšnih ali drugačnih razlogov, niso sposobni. Gre za otroke s težavami v razvoju, prezgodaj rojene otroke, otroke z motnjami v pozornosti ali dojemanju in podobno, vsekakor pa v to skupino ne sodijo povsem zdravi, umsko in telesno normalno razviti otroci, ki si želijo še eno leto ostati v vrtcu. Ali bolje rečeno, ki jim želijo starši omogočiti še eno leto otroštva, kot sem to v zadnjih dveh ali treh mesecih, že neštetokrat slišala.
Odkar smo starši dobili moč odločati o posameznih vidikih otrokovega življenja, ki so bili prej bolj togo urejeni, si pogosto dovolimo preveč. V prepričanju, da počnemo dobro, v želji, da bi svoje otroke zaščitili in z upanjem, da jim bo tako lažje, brez pravice in povsem neupravičeno posegamo v normalen tok otrokovega življenja. Odlog vstopa v šolo največkrat opravičujemo z nezrelostjo otroka. Ni še pripravljen in premajhen je še. Ni še dovolj zrel. Res? Kdaj pa bo dovolj zrel? Mamica draga, kdaj bo po tvojem mnenju tvoj neposlušni in nagajivi šestletnik dovolj zrel, da bo sedel v šolsko klop in 30 minut zbrano poslušal ali 40 minut sodeloval pri likovnem pouku? Kdaj bo dovolj zrel, da ga spustiš iz svojega objema in mu dovoliš, da se preizkusi, da ti dokaže da zmore ali da pač ne zmore in mu boš morala pomagati, da se postavi na noge? Tudi če odložite vstop v šolo – kaj boste počeli drugače, da bo otrok čez eno leto pripravljen? Kako se boste do njega vedli in kakšne naloge mu boste nalagali? Kaj se bo spremenilo v vrtcu ali kaj bo drugače doma? Najbrž ne veliko ali celo nič. V večini primerov je to NIČ. Otroku boste dali dodatno leto za zganjanje norčij, dodatno leto za utrjevanje neprimernega vedenja, dodatno leto za `plavanje` v coni udobja. Leto, za katero boste prepričani, da je bistveno zanj in za njegov nadaljnji razvoj, v resnici pa mu boste naredili samo medvedjo uslugo. Če smo povsem odkriti, gre v večini primerov pri odlogu vstopa v šolo za fante, ki se niso pripravljeni podrejati pravilom, ki so trmasti in neukrotljivi, a v resnici zelo pametni in preračunljivi. Verjemite, da vem, o čem govorim, ker imam enega takšnega, še ne štiriletnega, doma. Fantka, ki se že zdaj lahko po umskih sposobnostih kosa s skoraj šolarji, a ne zna imeti `tazadnje` niti dve minuti pri miru, ki svoja čustva izraža na nepravilen način in ki zna manipulirati z vsakim, ki mu to dovoli. In vem, da se bom čez dve leti, ko bom tak čas v šolo vpisovala njega, spraševala ali bo zmogel in kako mu bo, a ga ne bom še eno leto `ujčkala`, ne bom mu dala še eno leto za uživanje v vrtcu, čeprav vem, da bo zanj šola izziv, zame pa najbrž cela kalvarija. A tega privilegija ne bo dočakal.
`Vzeli jim bomo otroštvo. Prikrajšali jih bomo za igro. Niso še pripravljeni na šolo. ` Dragi moji starši – ne bo držalo. Če otrok nima nobene izmed zdravstveno oziroma strokovno dokazanih težav, ki bi bistveno vplivala na njegovo sposobnost šolanja, je za šolo sposoben, le vi se niste sposobni sprijazniti s tem, da je malček kar naenkrat šolar, da bo namesto vrečke plišastih igrač odslej od doma nosil par zvezkov in da bo ob popoldnevih moral za 15 minut sesti za mizo in mogoče organizirano in umirjeno opraviti kakšno nalogo. Še vedno bo vstajal isto zgodaj in hodil domov isto pozno; v našem primeru to pomeni, da bo zjutraj v šoli že ob 6.15 in bo šla domov šele 15.30, a drugače enostavno ne gre. Ni šlo v 5 letih vrtca in tudi v prvih letih šole ne bo šlo. Edina sprememba bodo aktivnosti, ki jih bo počela v času, ko ne bo doma. Če so bile v vrtcu bolj usmerjene na igro, z manjšim, a vseeno zelo pomembnim in nikakor zanemarljivim poudarkom na učenju, bodo sedaj bolj usmerjene na učenje, a še vedno z velikim deležem igre in interdisciplinarnega povezovanja, ki bo širilo otrokovo obzorje in v njem postopno netilo zanimanje za področja, ki jih bo moral kasneje resno preučiti.
Kadarkoli sem v zadnjih dveh mesecih prišla na sestanek ali srečanje pred vpisom v šolo, ki so mu vedno prisostvovali tudi otroci, le da je bilo zanje poskrbljeno z delavnicami, učnimi uricami in eksperimenti, sem videla gručo razigranih in nasmejanih otrok, nešteto parov radovednih oči in na desetine hitrih prstkov, ki se jim je mudilo raziskovati, za njimi pa vse preveč prestrašenih, zgroženih, negotovih in dvomečih staršev, ki so v odsotnosti otrok spraševali, kakšni so pogoji za odlog vstopa, kako poteka presojanje, kdo o tem odloča in kakšni so lahko vzroki. Sledili so vzdihi in opazke, da so premajhni, da na to še niso pripravljeni, da je to zanje pretežko, da bo preveč stresno in da bi se temu radi izognili. Da bi jim radi omogočili samo še eno leto vrtca, da bi jim radi pustili samo še eno leto otroštva ali pa v resnici sebi prihranili samo še eno leto stresa.
Ne bo šlo. To je življenje. To so lekcije, ki jim ne bodo mogli ubežati in konec koncev so to prelomnice, ki se jih veselijo in samo od nas je odvisno, na kak način jih bomo nanje pripravili, kako jim bomo te prelomnice predstavili in kako jih bomo po tej novi, tako drugačni in vznemirljivi poti peljali. S strahom v srcu, s solznimi očmi in tresočimi rokami ali z odločnostjo in pogumom, ki se ju bodo takoj navzeli. Še vedno se bodo igrali, še vedno bodo namakali prste v barvo, se obmetavali z blazinami in veselo rajali, a se bodo tudi učili prilagajanja, sledenja pravilom, pridobivali bodo novo znanje, spoznavali sebe in utrjevali svojo samozavest ter gradili lastno samopodobo. Ne med leto dni mlajšimi, ne med leto dni starejšimi, temveč med sebi enakimi.
Vem, da so otroci različni, vem, da se različno odzivajo in vem, da različno dojemajo svet okrog sebe, a družba vrstnikov je za otroke koristna tako s socialnega kot psihološkega in razvojnega vidika, saj jim omogoča spontan in neprisiljen razvoj ter postopen napredek. Včasih se zdi, da so učitelji najbolj pomembni ljudje v življenju otrok, v resnici pa so drug drugemu – vrstniki med seboj, največji učitelji. Če mislite, da bo otrok zaradi šole ostal brez otroštva, se ozrite nazaj in se vprašajte, kako je bilo vam. Osnovnošolska leta so bila najbolj brezskrbna in zabavna leta mojega življenja. Ne v gimnaziji, še manj pa potem na fakulteti, nisem bila tako brezskrbna, srečna in radoživa. Prva leta v osnovni šoli so čisto otroštvo povezano z množico novih, neznanih in zanimivih področij, z ogromno izzivi in z nešteto prelomnicami, iz katerih otroci izhajajo močnejši in samozavestnejši. In otroštva jim vsekakor ne ukrade šola, tam se šele otroštvo zares razživi in počasi preraste v mladostništvo. Otroštvo jim krademo starši s svojimi pričakovanji, s svojimi cilji, ki jih želimo realizirati preko njih, s svojimi načrti, ki smo jih leta kovali zanje in z vsemi aktivnostmi, ki jim jih priporočamo, jih navdušujemo nad njimi ali jim jih, včasih celo prikrito, vsiljujemo.
Če je otrok dovolj star in primerno razvit, ga ne puščajte še eno leto v vrtcu s pol leta ali leto mlajšimi otroki, še posebej, če nimate načrta, kako boste pomanjkanje njegove zrelosti nadomestili, ker mu to ne bo koristilo. Dajte ga v šolo. Postavite ga pred izziv. To bo koristilo tako njemu kot vam. Pokažite mu, da verjamete vanj in predvsem, ne bojte se. Otrok bo zmogel. Otrok bo dozorel. Če mu boste to le dovolili. Odlog vstopa v šolo je skrajni ukrep za starše otrok, ki to res potrebujejo, ne pa izhod v sili za preveč zaščitniške starše, ki bi svojega otroka radi še eno leto obvarovali pred realnostjo.
