Preden začnem opisovati našo družinsko odpravo v Berlin, moram iskreno povedati, da sva s prvim družinskim potovanjem kar precej odlašala. Prvič zato, ker jaz z zelo majhnim dojenčkom, nisem želela potovati, drugič zato, ker nisem želela v nosečnosti (govorim o drugi, ko je bila Ria že stara eno leto) potovati z letalom in drugič zato, ker sva želela, da sta otroka dovolj velika, da dojemata stvari, ki jih bosta doživela, da se jih zavedata in si jih tudi zapomnita. In tako smo na letalo kot družina prvič sedli pred slabima dvema tednoma, pri starosti otrok 3 leta in pol ter 5 let in pol.
Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da sta se vožnje z letalom zelooo veselila. Verjetno zato, ker si sploh nista znala predstavljati, kaj to pravzaprav pomeni, medtem ko sem se je jaz po tihem kar precej bala. Na srečo je bil let kratek, a hkrati je bila prav to tudi slabost. Leteli smo z nizkocenovnikom in na letalu ni bilo televizije, zaradi česar jima je bilo še posebej dolgčas.
Prepiranju, kdo bo sedel pri oknu, čeprav je bil v resnici tisti sedež moj ter kdo bo bral knjigo in kdo igral karte, katerega naj držim za roko in kdo se bo raje stiskal k meni, je sledilo opazovanje sončnega zahoda. Ne samo, da je bil magično lep, v tistem trenutku je bil tudi nadvse priročen. Razlivanje svetlobe zahajajočega sonca čez krilo letala je bil prizor, ki ju je zamotil za pol ure. In zadnjih 15 minut, ko res nič več ni moglo pritegniti njune pozornosti, sva ju zamotila z risanko na telefonu. Tega se ne poslužujeva rada, a je včasih pač izhod v sili.
Preden smo šli od doma, sem ves čas razmišljala, kako bova midva vlekla pet kovčkov – štiri kose ročne prtljage in enega velikega, nisem namreč upala računati na to, da bosta v gneči na letališču, avtobusu, tramvaju ali vlaku otroka pripravljena vleči svoje kovček, hkrati pa se mi to tudi ni zdelo varno ali praktično. Ampak smo zmogli. Matjaž je imel tri kovčke in jaz sem imela dva, še dobro, da se dajo tako priročno zložiti drug na drugega.
Verjetno smo bili; v bistvu vem, da smo bili, z vsemi tistimi kovčki in dvema radovednima malčkoma, ki sta hotela vse vedeti, videti in preizkusiti, prav smešni za videti, ampak celotno pot smo zvozili bolje kot sem si sploh lahko predstavljala. V trenutku, ko smo na Teglu čakali na avtobus, mi je odleglo. Res nas je čakala še vožnja z avtobusom, ki ji je sledila vožnja z S-bahnom in tej vožnja s tramvajem, kar je pomenilo, da smo imeli do hotela še približno uro vožnje, a smo bili že na tričetrt poti. V resnici pa je bil ta del potovanja težji kot vse prej. Natrpani avtobusi in vlaki so pomenili, da bomo morali med vožnjo stati, kopica gumbov je kar vabila, da jih Noe preizkusi in tako je v nekem trenutku zavzel funkcijo vratarja na javnem prevozu v Berlinu. A smo srečno in varno prispeli do hotela in se v dneh, ki so sledili še veliko prevozili z javnimi prevoznimi sredstvi. Preizkusili smo dobesedno vse; S-bahn, U-bahn, tramvaj in avtobus, le taksija se nismo poslužili. In predvsem smo veliko prehodili. Zelo veliko, saj smo bili na nogah 10 ur dnevno in ves čas v gibanju.
Čeprav sem si želela, da bi otroka na letalu, vsaj na poti domov spala, temu seveda ni bilo tako. Bila sta bolj budna in živahna kot katerikoli dan prej. Mogoče je zato pametno, da z vami podelim nekaj nasvetov, kako se pripraviti na letenje z otroki oziroma kako jih zamotiti na letalu:
- prigrizki: če greste na daljši let, imate običajno vključen obrok (ali več obrokov), vendar otroci teh obrokov ne jejo najraje, zato je smiselno, da vzamete zraven vsaj nekaj hrane, ki jo imajo otroci radi, lahko sadje, suhe prigrizke ali karkoli drugega
- voda: otroci so vedno najbolj žejni takrat, ko vode nimate pri roki, zato poskrbite, da je boste imeli dovolj. Mi smo leteli dobro uro in sta bila že po 15 minutah grozno žejna. Tako pač je.
- rezervna oblačila: zaradi pomanjkanja prostora in utesnjenosti sedežev, se lahko otroci hitro polijejo ali umažejo s hrano, zato imejte s seboj vedno rezervna oblačila. Mi smo bili na letalu pol ure, ko se je Ria polila z vodo.
- blazina za vrat, odejica ali koca: na letalu se temperatura zelo spreminja; ko se vkrcavamo je precej toplo, ko se končno dvignemo pa postane hladno, zato je smiselno, da imate s seboj kaj za pokriti otroka. Sicer imajo na letalu tanke koce iz flisa, a so te velikokrat pretanke ali pa otrokom niso najbolj prijetne. Če je le možno vzemite s seboj nekaj domačega, znanega in mehkega, priporočam tudi blazino, da se lahko otrok nasloni na mehko, saj so letalske precej majhne. Vsekakor imejte s seboj tudi jopico.
- nogavice ali copatki: jaz se med dolgimi leti vedno sezujem in potem, ko moram na stranišče, čevlje samo nataknem. Za otroke je veliko bolj priročno, da jim obujete kakšne mehke copate ali debelejše nogavice, tako se boste izognili nepotrebnemu obuvanju, ko še komaj zadržujejo lulanje.
- igrače in knjige: med aktivnosti primerne za letalo sodijo igrače, ki so lahke in zavzamejo malo prostora, vsekakor pa je zelo pomembno, da so mirne in tihe, nikomur namreč ne paše, da se mu 6 ali 9 ur na uho dere ena in ista melodija ali da mu v stol od zadaj nabija žogica. Priporočam karte, spomin, magnetke, pobarvanke, nalepke, didaktične igre in vsekakor knjige, saj lahko otroka branje tudi zaziba v spanje.
- tablični računalnik ali mobitel: če je le možno, se jaz tej opciji na veliko izogibam. Tabličnega računalnika nimamo, mobitele pa uporabljamo le, kadar je to edina opcija, ki nam še ostane na voljo. Na dolgih letih so na letalih televizije z bogatim naborom risank, glasbe, filmov in iger, tako da imajo otroci tudi več ur kaj početi, vsaj dokler jih preprosto ne zmanjka. Ponekod je uporaba televizije plačljiva, a je vsekakor vredna svojega denarja.
- »life saver« malenkosti: robčki, osvežilni robčki, otroška kremica, dezinfekcijski gel, dve prazni vrečki z zadrgo (z volumnom 1 l) so stvari, ki jih imam jaz vedno pri sebi. Robčke za brisanje nosu, rok, umazanije z oblačil, tekočine na letalski mizici in še marsičesa, otroško kremo za roke, obraz, ustnice, dezinfekcijsko sredstvo za čiščenje rok, za brisanje straniščne deske in letalske mizice in vrečko, ker lahko vanjo zložiš vse, kar bi na carinski kontroli morebiti uvrstili med tekočine (do 100ml), da jih ne zavržete po nepotrebnem.
Generalni nasvet bi bil, da pojdite na letalo z otroki dobro pripravljeni in organizirani. Dokumente, telefon in letalske karte imejte vedno pri roki, če je le možno v torbici, ki je ne boste nikjer odlagali in je ne morete izgubiti; jaz uporabljam takšno za okrog pasu. Poskrbite, da je ročna prtljaga prave velikosti in teže, pravilno zapakirajte tekočine in imejte na vrhu vedno stvari, ki jih utegnete med letom potrebovati (rezervna oblačila, igrače, knjige, blazino itd.). Otroke pripravite na let; razložite jim, kako poteka vkrcavanje, let in izkrcavanje, skušajte jih navdušiti, razložite jim vlogo stevardes in drugega osebja ter jih čim bolj vključite v dogajanje. Če se čutijo vključene, jim je dogajanje bolj zanimivo. Predvsem pa ne pozabite, da je odraslemu težko več ur sedeti na letalu, kaj šele otroku. Pot bo mogoče naporna, vsaj z malimi otroki, a bo cilj neprecenljiv.
Pa miren let!
