Kdaj je postalo tako težko?

0

Glasbo dam še malo bolj na glas. Samo toliko, da preglasi moje misli in slabo vest. Tisto slabo vest, ki mi govori, da ne naredim dovolj, da ne uspem vsega, da se moram še bolj potruditi in da moram naprej, za vsako ceno. Sedim za računalnikom. Sicer šele dobri dve uri, odkar sem prišla iz službe in je mož otroka odpeljal na igranje, ampak se zdi kot da so minile ure. Ne morem se zbrati, ne morem razmišljati in pogled mi beži na vse strani; na kup perila za likanje – pa komaj včeraj sem zlikala in je danes že nov kup, na kup pošte in položnic, ki že mesece čakajo, da jih sortiram in pospravim, pa so še vedno tam, kjer so bile, na goro otroških igrač, ki bi jih bilo potrebno presortirati, pa se otroka nikakor ne želita ločiti od njih in razmetane otroške omare – ne spomnim se, da so kdaj bile takšne, a odkar si sama jemljeta stvari iz omar, je v njih prava bomba – ki čakajo, da jih pregledam in naredim red, na živila, ki čakajo, a iz njih pripravim tri užitne obroke za jutri – zajtrk, malico in kosilo in konec koncev na moje elastike in uteži, ki so postale v zadnjih tednih moje najboljše prijateljice; včasih prisilna obveznost, a predvsem izhod v sili, ventil za čustva in misli, fizični napor, ki topi stres in slabo energijo in h katerim me tako vleče.

Čez noč se je brzdan vsakdan, organiziran delovni teden, spremenil v zasilno reševanje kaosa, v krotenje viharja, ki te počasi odnaša. Otroka sta vsak dan bolj svojeglava, trmasta in zahtevna in po navadi dan začinita še preden se dobro začne; že pred šesto zjutraj se dajemo okrog perila, nogavic, hlač in majic, okrog česanja las in premalo zategnjenega čopa ter pravih in napačnih superg.  V jutranji hektiki je to približno tako, kot bi mi nekdo spodnesel tla pod nogami in me trenutek za tem postavil nazaj nanje. Bolj kot se trudiva krotiti njune želje in bolj kot želiva zajeziti teženje, izsiljevanje in kričanje, slabše je; kot bi stal za zidom, v katerega se zaganja vihar – prej ali slej te odnese. Na srečo se mirna in burna jutra izmenjujejo, kar pomeni, da grem včasih od doma z nasmeškom na obrazu, a drugič precej podobna žgoči lavi, ki skuri, vse kar se postavi pred njo. Kdo bi si mislil, da se lahko želje in standardi v življenju tako spremenijo; zdaj sem presrečna že, če se zjutraj v miru uredim (beri: oblečem in namažem) in si pripravim hrano, četudi nato zajtrk pojem v službi med prebiranjem prvih jutranjih emailov. Srečna sem, če se otroka v miru oblečeta in uredita, četudi med tem gledata risanke in zajtrkujeta za mizico v dnevni sobi. Srečna sem, če uspemo pravočasno od doma, četudi to pomeni, da kdaj nimata oblečene jopice, da imata obute škornje, četudi zunaj ni dežja ali da si v rokah neseta štručko. Zdi se mi, da je vsako jutro izziv zase in se vsakič, ko grem od doma brez da bi se razburila ali kaj pozabila, počutim kot bi rešila delček sveta. Tisti neprecenljiv občutek uspeha, ki bo vselej ostal nerazumljen ljudem, ki nimajo otrok. Ja. Res. Kdo bi si mislil, da se lahko počutiš kot bi ravnokar osvojil olimpijsko medaljo, če ti uspe v pogojno mirnih okoliščinah in pravočasno zjutraj od doma.

In potem so tukaj popoldnevi. Nikoli si nisem predstavljala, da te lahko 4 ure družinskih obveznosti izčrpajo bolj kot 12 ur fizičnega dela. Nenehno hitenje, gimnastika, trgovina, knjižnica, kino, popoldanske aktivnosti v vrtcu in vse ostale obveznosti, po katerih si otroka zvečer še obvezno želita risanko, četudi je že (pre)pozno ali pa jima je potrebno preden zaspita, dobro uro brati pravljice, ker ona dva pač nista utrujena. Ker sva se z možem odločila, da si v tem natrpanem urniku vzameva še čas zase in sva se lotila aktivnih treningov, zahtevajo naši večeri še več usklajevanja, prilagajanja in doslednosti. Kar nismo uspeli danes, bomo jutri, kar ne bomo uspeli jutri, bomo pojutrišnjem in otroka si želita vsak svoje – en kino, drugi v knjižnico, en bi ostal doma na vrtu, drugi bi želel z mano na Piramido ali pa sta skupaj in se kar naprej pričkata – zaradi igrač, zaradi knjig, ker jima je preprosto dolgčas in si nagajata, ker želita izkazovati premoč ali ker se njuna, sprva lepo zastavljena igra, sfiži oziroma krene izven tega, kar si je eden od njiju zamislil. Verjela bi, da bosta z leti vse bolj poslušna in razumevajoča, pa samo vse bolj trmarita in uveljavljata svoj prav. Verjela bi, da bosta sprejemala pravila in upoštevala zapovedi, pa le premikata meje in preizkušata skrajnosti. Verjela bi, da bosta prikimala in stopila korak naprej, ko vidita, da sta trčila ob zid, ki se mu reče mama, pa samo rineta dalje. Verjela bi, da bosta znala uživati v skupnih trenutkih in možnostih, ki jima jih ponujava, pa le izkoriščata dano in se ne ozirata drug na drugega. Kak dan sta najbolj zlata otroka na svetu, kak dan pa ju sploh ne prepoznam. Seveda, kak dan niti sebe ne prepoznam, ko se znajdem v vrtincu otroške navihanosti in trme, v vrtincu neskončne ljubezni in preobremenjenosti, v vrtincu majhnih zmag in velikih dilem. Približno tako je, kot bi me vrgli v ledeno vodo in mi rekli naj plavam, medtem ko bi moje telo otrpnilo. Vsak dan znova rabim čas, da se adaptiram na vzpone in padce in da se naučim balansirati na divji reki, ki se ji reče materinstvo; včasih povsem na površju, drugič z glavo skoraj povsem pod vodo, v glavnem pa nekje vmes – med nenehnim zajemanjem zraka.

Če vam je kdo kdaj rekel, da je z leti vse lažje, se vam je zlagal. Tam nekje do 18. leta bo po moji skromni oceni vsak dan težje. Trmi sledi svojeglavost, svojeglavosti neposlušnost, tej jezikavost in premetenost, pa obratna vzgoja, ko otroci pridigajo staršem in potem se naenkrat znajdete v puberteti, ki prestavi materinstvo v 10. prestavo in vas popelje na divjo vožnjo. Jaz si včasih rečem `Drži se, samo drži se. Ne glede na to, kje boš pristala, samo obstani, ker boš le tako prišla ven močnejša`. Potem pa sklonim glavo, odmislim posledice in se spustim v neznano. Včasih imam vse vajeti trdno v rokah, drugič pa sem povsem razsedlana. Včasih je vožnja mirna in brez ovinkov, drugič me premetava kot na bob stezi.

Ko ne zmorem. Ko me pesti slaba vest. Ko sem v dilemi ali sploh kaj počnem prav, se vprašam, kdaj je postalo tako težko. V tistem trenutku spustim pričakovanja in se sprijaznim, da vsega hkrati včasih pač ne moreš imeti, predvsem pa sem se naučila, da si moraš vzeti čas zase. Četudi bodo otroci ta čas z očetom ali komerkoli drugim, četudi to pomeni, da perilo ne bo zlikano ali posoda ne bo pospravljena, četudi to pomeni, da bodo za kosilo testenine z omako namesto zrezkov s prilogo in četudi to pomeni, da se moraš vstati ob pol petih zjutraj ali iti spati šele opolnoči. To je čas, ki je namenjen tebi, razmišljanju, sproščanju in polnjenju baterij. Tempo je vse hitrejši, dnevi vse daljši, otroci vse večji in vse bolj zahtevni, mi pa vse starejši in vse bolj utrujeni in prav zaradi tega bo vsak dan težje. Zavedajte se, da materinstvo ni pravljica, temveč zbirka basni, ki ti vsak dan znova daje lekcije. Nekatere te vržejo na tla, druge te dvignejo v nebo, a prav vsaka ti nastavi ogledalo. Težko je in vsak dan bo težje, a če se bomo tega zavedale, smo že na pol poti do uspeha. Ker mame preprosto zmoremo!

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj