Lahko smo pametni, dokler nimamo otrok

0

Če še enkrat slišim nekoga teoretizirati ali filozofirati o vzgoji, starševstvu in pristopih, ki jih je potrebno ubirati, ga bom, popolnoma brez slabe vesti, poslala točno tja, od koder je prišel. Ali pa še kam dlje. Mogoče globlje.

K vragu z vsemi kvazi teorijami o prijaznih pristopih, tolažbi, sočutnosti, razumevanju, opori, pomenu pogovora in izražnju čustev. K vragu z vsemi igrami, učnimi pristopi, opisovanjem čustvovanja in takšnemu in drugačnemu prikazovanju notranjega dogajanja, pa naj si gre za likovno, glasbeno, besedno ali gibalno. K vragu s pristopi, ki zagovarjajo, da je otroku potrebno dovoliti, da naredi sam, da pokaže, kaj zmore, da da uveljavi svojo voljo, da se na napakah uči. S pristopi, ki velevajo, da moramo starši otroke sprejemati takšne kot so, jih v vsem podpirati in ceniti njihovo drugačnost. K vragu s tistimi, ki pravijo, da ne smemo biti strogi in zagovarjajo sočutno starševstvo in tistimi, ki menijo, da sta red in disciplina ključ do uspeha in da kdaj `kakšna po tazadnji` ne škodi.

Jaz nisem več pametna. Pa čeprav se redko zgodi, da ostanem brez odgovora ali da se počutim izgubljeno – brez težav me lahko odložite sredi ogromnega New Yorka, odmaknjene Mombase ali najbolj revne favele v Kolumbiji, pa se bom znašla, a v starševstvu vsake toliko izgubim kompas. Magnetna igla se začne kar naenkrat brez predaha vrteti in se nikakor ne umiri, meni pa se zdi, da mi bolj zahtevne in odgovorne vloge ne bi mogli dodeliti.

Vsake toliko pride obdobje, ko noben pristop ne prinese učinka, ko nobena teorija ne drži vode in ko so vsi poskusi le bob ob steno. Obdobje, ki (pre)dolgo traja. Vse tja do naslednjega takšnega obdobja, ko komaj zares zajameš zrak in užiješ prijetno družinsko idilo, pa te že zadane nova runda. Včasih se počutim kot bi se želela pobrati po knockout-u; komaj si zbistrim pogled in se dobro zavem, kje sem, pa me vnovič zadane. In kljub temu, da sem tovrstnih histeričnih izpadov, izsiljevanja, trmarjenja in uveljavljanja lastne volje ne glede na posledice že navajena, nanje nisem nikoli zares pripravljena.

Ob pol šestih zjutraj, ko napol gola iščem že peti par nogavic, ker ji pač nobene niso ok ali med kupom nezlikanega perila brskam za spodnjim delom trenirke, ker vsi, ki imajo žepe, šive ali kakršnekoli druge dodatke ne grejo skozi, ko 10 krat ponovim naj drži glavo pri miru, da je med česanjem ne bom cukala, medtem ko ona zavija kot mlada mačka in obrača glavo kot tisti kimajoči kuža na armaturki v avtu. Ob dest čez 6, ko v predprostoru menjamo že tretji par tenisk in na vsak način želi še dežnik, ki ga nato potisne meni v roke, čeprav zunaj ni ne duha ne sluha o dežju, ko si 8 krat odpre in zapre ježke na čevljih, ker mora biti jezik do milimetra natančno poravnan ali vleče majico iz trenirke in stoka ker ima od umivanja rok rahlo moker spodnji rob. Ob štirih popoldne, ko komaj stopim skozi vhodna vrata, pa me pozdravita z vreščečim jokom, ker sta v gomili igrač, ki jih imata, želela oba isto, ko en iz stranišča kriči, da mu je potrebno obrisati tazadnjo in se mi drugi obeša na torbico, ki je še vedno nisem izpustila iz rok ali ko se pri kosilu pričkata, kdo si bo na testenine vsul več parmezana. Ob sedmih, ko se po 5 prijaznih, 5 bolj ostrih in še petih glasnejših prošnjah, naj gresta v posteljo, naredim gluho in ignoriram njuno prošnjo za pravljico, ki ji nato sledi trmasti izpad in nešteto obljub, kako bosta drugič poslušala in upoštevala, čeprav se že 10 sekund kasneje ne spomnita, da sta sploh kaj obljubila ali ko že četrtič naredita zadnji požirek mleka, samo zato, da bi s čim prej umirila in zaspala, pa kljub temu še uro pozneje telobvadita po postelji in se premetavata.

Ni je ure v dnevu, ko bi bila pripravljena. Vedno odreagiram mirno in prijazno. Ok, priznam. V večini situacij. A ko se stanje ne umiri, ko ne pomagajo ne prijazna vprašanja, ne tolažba, ne sočutje in razumevanje kot tudi ne strog glas in zahteva, da upoštevata dogovorjeno, se tudi moj prag percepcije prijaznosti in strpnosti krepko spusti. Tam nekje, skoraj do ničle.

Zato prosim, ne mi predavati o tem, kakšni pristopi so pravilni, kaj je potrebno otroku govoriti, kako ga je potrebno obravnavati, kako izkazovati čustva, kako se brzdati, kako biti prijazen, nežen, umirjen in super duper oh in sploh starš, dokler ne boste ob 6.20 zjutraj s polnimi rokami vrečk z rezervnimi oblačili, šolsko torbo, torbico, vrečko z malico, jaknami, šopom ključev, dežnimi škornji in dvema dežnikoma stali pred avtom z odprtimi vrati in čakali, da si otrok, medtem ko ob psu sedi na vrhnji stopnici zunanjega stopnišča, že 13-ič obuje čevelj, ker je nekje v notranjosti čevlja – bogsigavedi kje – nekaj, kar ga jezi, pa čeprav ste čevelj skorajda razstavili na prafaktorje in ga 4 krat pregledali z vseh možnih strani. To je tista ura, ko že 10 minut zamujam z odhodom od doma, ko že `zašvicam` kot bi oddelala jutranji HIIT trening in ko je zajtrk ob petih zjutraj že toliko daleč stran, da že sanjam malico ob 11ih.

Lahko smo pametni, dokler nimamo otrok. Lahko smo pametni, ko naši otroci niso več v takšnem obdobju. Lahko smo pametni, ko smo zgolj opazovalci. A ko se znajdeš v tem, je vsakič znova kot bi te nenadoma porinili s Solkanskega mostu in pričakovali, da boš izvedel popolno akrobacijo – možnosti za uspeh so majhne in prav zaradi tega se vedno, ko izplavam iz tega vrtinca počutim, kot bi osvojila medaljo na olimpijskih igrah. `Nebroj` medalj sem si pridelala v dobrih šestih letih odkar sem mama in bojim se, da jih bo tja do (vsaj) 18.ega, ko bosta (če ne drugo) legalno gledano odrasla, toliko, da jih ne bom imela kje hraniti.

Teh medalj res nihče ne vidi. Niso bronaste, srebrne ali zlate. Ne visijo v vitrini in nam ne trkajo na ego z zavedanjem, da smo nekaj dosegli, da smo enkrat stali na stopničkah, a so tiste, ki nam največ prinesejo. To so tiste medalje, za katere prekleto trdo garamo in tiste medalje, katerih trud se bo najbolj pokazal čez leta, takrat, ko bo vse kar smo zanje preživeli pozabljeno. Prekleto težko je. Včasih je resnično prekleto težko in če se najde kdo, ki mi reče, da ni, mu z iskrenim in globokim spoštovanjem stisnem roko, izrečem priznanje za posebne dosežke in ga prosim za nasvet. Pravijo, da če ne delaš napak, se ne učiš in da brez padcev ni vzponov. Pravijo tudi, da če nimaš občutka, da nekaj delaš narobe, zagotovo ne delaš prav.

Te medalje niso žlahtne. Te medalje ne prinašajo zaslužka in teh medalj si ne prigaramo v telovadnici, na belih strminah ali parketu. To so medalj, za katere garamo leta in ki resnično zasijejo šele takrat, ko otroci svoje roke ovijejo okrog naših vratov, ko nam iskreno povedo, da nas imajo radi in ko se po polurnem trmastem izpadu objokani nasmejejo tako, da se prižgejo iskrice v očeh. Za svoje medalje garamo vsak dan. Pa naj še kdo reče, da ne moremo biti vsi olimpijci. 🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj