Sedim v avtu. Zunaj pada dež, padajo pa tudi solze po mojih licih. Ura še ni šest popoldan, moj dan pa je dolg že dobrih 13 ur in prekleto slab. Tako slab, da se ne spomnim, kdaj sem imela nazadnje tako slab dan. Danes je letel telefon, letele so vrečke, leteli so ključi in na koncu sem se razletela še jaz.
Razletela sem se na tako drobne koščke, da jih lahko pobereš samo s pinceto in na toliko le-teh, da jih bom najbrž sestavljala še vse tja do sobote, a včasih preprosto mora biti tako. Včasih se moraš razleteti. Pod težo pričakovanj drugih. Pod pritiski ljudi, ki verjamejo, da ti delajo dobro. Pod prizadevanji dosegati standarde, ki si si jih sam postavil. Pod lastnimi željami ugajati drugim. Pod napakami, ki jih narediš zavestno, ker upaš, da ti bodo koristile. Pod očitki, da si preveč samosvoj in da ne delaš prav. In pod utvarami, ki se nikoli ne bodo spremenile v resničnost.
Že res, da navzven delujem trdna, odločna, nedotakljiva, samozavestna in neranljiva, a se za fasado skriva oseba, ki preveč razmišlja, pregloboko čuti, se pretesno naveže in prehitro odpušča. Oseba, ki ji je bolj kot zase, mar za ljudi, ki so ji pomembni in ki želi za vsako ceno izpolniti pričakovanja drugih, ne glede na to, kako visoka so in kako težko jih je izpolniti. Ko se nakopičijo obveznosti, zaradi katerih mi zmanjka časa zame, se začne v meni počasi kopičiti občutek tesnobe in ujetosti, skupaj s pritiskom, ki ga nad seboj vršim sama – ker hočem, ker verjamem, ker zmorem, ker želim. In ker želim rušiti zidove tudi, ko bi se morala ustaviti.
Sedim, solze pa lijejo. Ihtim. Dovolim si biti ranljiva in ranjena. Dovolim si občutiti nemoč in bolečino. Dovolim, da me dan, ki mi je spodkopal temelje, odnese. Dobesedno. Kot dež odnaša listje ob robu ceste. Ne glede na to, kako zelo sem se trudila, da bi bila zjutraj točna, so se mi prometne razmere postavile povsem po robu; povsod je gorela rdeča luč, ljudje so vozili kot bi sanjali in tovornjak je prehiteval tovornjaka, čeprav ni s tem čisto nič pridobil. Vsaka sekunda se je zdela dolga kot večnost. Tista veja se je zagozdila pod motor vozila, prav tam, kjer se najbrž nikoli več ne bo, samo toliko, da sem izgubila potrpljenje. Glavobol mi je verjetno želel reči, da je čas da se ustavim, a ga nisem upoštevala; zavora zame ne obstaja. In potem še pokvarjen avto, sesuti plani in odpovedani načrti. Cel dan si nisem dala reči, želela sem kljubovati vsemu, kar mi je stopilo na pot, hitela sem, na koncu pa sem uro in pol nemočno sedela in gledala v zrak. V uri in pol bi lahko spekla torto za Riin jutrišnji god, skuhala kosilo in zlikala cel kup oblačil. V uri in pol bi lahko napisala vsaj dve objavi in odgovorila na celo vrsto mailov. V uri in pol bi lahko pospravila stanovanje in oprala dva stroja perila. V resnici pa sem uro in pol gledala v zrak. S telefonom v roki in zmedo v glavi. V uri in pol lahko narediš veliko, a je vse brez pomena, če se ne zavedaš, da včasih pač ni treba. Da je včasih bolje enostavno gledati v zrak. Da tudi to potrebuješ.
Namesto, da bi pekla torto ali ležala pri kozmetičarki, pišem tale blog. To je (še vedno) moja terapija. V avtu sem se sprijaznila, da mi ne bo uspelo. Tokrat pač ne. Odpovedala sem kozmetičarko. Rii sem povedala, da mi žal torte, ki si jo je želela, ne bo uspelo speči in bomo raje kupili mini tortice. Odločila sem se, da ne bom kuhala kosila, jutri bomo pač jedli pico. Tudi trening danes odpade – moje telo potrebuje počitek. Telefone sem odložila na polico in pospravila rokovnike – danes se jih ne dotaknem več. Spregledala bom vse, kar bi morala ali kar bi lahko storila, čeprav je tega vedno veliko in se, takoj ko bosta otroka zaspala, preprosto ulegla na kavč.
V redu je, tudi če mi ne uspe. V redu je, tudi če ni vse tako kot sem si zamislila. V redu je, tudi če ni popolno. V redu je, tudi ko se drugi ne strinjajo z mano. In tudi jaz sem v redu, ker dajem od sebe največ kar lahko. Vedno. Na vsakem koraku. V vsakem trenutku.
In imam prijateljico, ki se ji lahko zjočem po telefonu, ki ji lahko povem vse, kar me pesti , ki jo lahko zmotim med pripravami na absurdno težak izpit, pa mi še vedno napiše, da za vsakim dežjem posije sonce, le da se moram imeti dovolj rada, da ne dopustim, da me zalije dež. In čeprav jih ni veliko, so takšni ljudje zame sonce. In jaz sem, po nekem čudnem, neverjetnem naključju, sonce njim. 🙂
