Danes je točno 2 meseca od tistega petka 13., ko sem zaradi vsesplošne panike in strahu pred smrtno nevarnim in zelo hitro napredujočim ter razširjenim virusom covid-19, prvič ostala doma. Prve tri tedne sem tavala v temi. Nisem verjela govoricam in sem ves čas poslušala, kako neodgovorna sem. Nisem nosila maske, upirala sem se prilagojenemu ritmu življenja in predvsem, počutila sem se ujeto. Trajalo je, da sem sprejela dejstvo, da tako pač je in da nihče ne ve, kako dolgo bo tako. Nekje vmes sem se sprijaznila, zadnji teden pa je breme preteklih dveh mesecev z vso težo sedlo name in me ne spusti. Zadnjih 10 dni so moje noči zelo kratke, še tisti apetiti, ki sem ga imela, pa je šel na dopust. Preveč razmišljam, prognoziram, preveč sem jezna in preveč žal mi je za čas, ki so nam ga vzeli. Monotonost vsakdana mi jemlje energijo in čutiti je, da smo vsi skupaj prepotrebni svobode in družbe svojega kroga ljudi. Otroka sta iz dneva v dan bolj naporna in živahna, vsaka naloga, ki jo je potrebno opraviti se spremeni v misijo, midva pa vse bolj nestrpna. Če sem se na začetku počutila ujeto, se zdaj počutim zvezano in stisnjeno ob zid. Sito nevednosti, negotovosti, neodločenosti, napovedi, neživljenjskih ukrepov in prilagajanja. In utrujeno. Zelo utrujeno.
Ko sem v ponedeljek podpisovala papirje za vrtec in šolo, sem si iskreno oddahnila. Končno. Mislim, da smo po teh dveh mesecih vsi hvaležni za vrtce in šole ter možnost, da zjutraj odpeljemo otroke v ustanove, ki jim v varnem okolju nudijo vzgojo, izobraževanje in varstvo, ki jih potrebujejo. Srečni, da jim lahko omogočimo družbo vrstnikov in njim prilagojeno socializacijo. Verjamem, da sta po vsem tem času mene in mojih ukazov, zahtev, opozarjanja in povzdignjenega glasu sita preko glave, vsaj toliko kot sem jaz njunih izpadov, prepirov in teženja. Vsekakor sem v tem času potrdila še eno mojo tezo – delo od doma je `no go`, razen če so otroci v vrtcu in šoli, a še tedaj mi pozornost ves čas krade kaj drugega. Ni lepšega kot zjutraj pustiti vse za seboj, se pripraviti na nov dan ob dobri glasbi in v miru opraviti službene obveznosti. Doma vse počaka in veliko lažje je delati, če tega kar čaka, nimaš ves čas pred očmi. In prav zato sem hvaležna, da lahko grem v pisarno, kjer odklopim `doma` in priklopim `služba` .
V teh dveh mesecih sta se otroka najedla sladkarij vsaj za celo leto vnaprej in nagledala risank, filmov in oddaj za kakšna tri leta. Prepogosto ponavljanje stavka `jedel/a bi` je včasih izviralo iz resnične lakote, v večini primerov pa je bilo posledica dolgčasa ali zgolj želje po hrani in nobena od ponujenih opcij ni bila ustrezna. Še vedno nam ni uspelo razširiti nabora sadja in zelenjave, ki bi ju otroka z veseljem pojedla in posledično njun glavni jedilnik še vedno sestavlja 5 ali 6 jedi, ki sem jih v tem času skuhala večkrat kot prej v celem letu. Kar pomeni, da sem včasih kuhala dvojno kosilo, ker so zame testenine prepogosto, če jih jemo enkrat na mesec, kaj šele trikrat na teden. Med (pre)velikokrat skuhane jedi vsekakor sodijo palačinke in šmorn. Nekaterim je primanjkovalo toaletnega papirja in kvasa, mi pa smo bili ves čas na tesnem s čokoladnim namazom. Če bi jima dovolila, bi jih jedla za zajtrk, kosilo in večerjo, pa še vmes. Prepričana sem, da smo v času samoizolacije, vsi (hitro roke gor, kdor ni) vsaj enkrat spekli kruh. Nekateri s kvasom, nekateri s pecilnim praškom, tisti najbolj potrpežljivi pa z drožmi. Prav tako nas je za velikonočne praznike večina doma spekla pletenico ali potico. Prva dva tedna so po Instagramu kar naprej krožile slike `moj prvi kruh, za prvič je ok, drugi bo že boljši, vse je enkrat prvič` itd. Vse do velike noči, ko smo se znašli v poplavi potratnih potic in mlečnih venčkov. Mogoče pa le ni tako težko zamesiti testa in ga potisniti v pečico…. Če imaš malo volje, ti še uspe. 🙂
Po vsem kar smo v tem času počeli, mi niti slučajno ni več jasno, kako naj potrošim otroško energijo. Cel dan tekanja, kolesarjenja, delanja koles, lovljenja, pohodov, telovadbe, ona dva pa bi zvečer še filmski maraton s kokicami, vsak tri pravljice in na koncu še humoristično predstavo v lastni režiji. V postelji. Ob desetih sem bila jaz (beri: ki nikoli nisem utrujena) bolj utrujena kot onadva. Da niti ne omenim, da so igrače zgolj inventar v otroški sobi in resno razmišljam, da bi kar vse prodala. Težava je le, da bosta v trenutku, ko bodo neznano izginile iskala prav tiste, ki jih že mesece niti povohala nista. Prav tako sem se v tem času naučila, da se nikoli več ne bom pritoževala nad neredom, ki nastane v 10 urah, ko nas ni doma oziroma v 4 popoldanskih urah, ko smo doma, ker se niti približno ne more kosati z neredom in umazanijo, ki ju povzročita skoraj 5-letnik in skoraj 7-letnica v 14 urah aktivnega igranja (beri: norenja).
Verjamem, da vas je v času karantene večina presortirala in pospravila omare. Prvič, ker je to sezonsko delo, ki ga ponavadi opravljamo spomladi in drugič, ker si je bilo z nečim pač potrebno zapolniti dan. Aja, pa tudi zato, da smo imele s čim upravičiti vse tiste pakete, ki so prišli na domači naslov. In, ki še vedno prihajajo. Večina je bila seveda Zarinih. Vsaj pri meni. Še sreča, da je bila poštnina brezplačna. Če se vrnem k pospravljanju omar. Jaz se tega vedno lotim resno, odločno in brez usmiljenja in posledično razplovim vsebino omare. Polovico sem dala stran jaz, drugo polovico pa sta z vso skrbnostjo in natančnostjo uničila v teh 10 tednih. Ulica in dvorišče sta terjala svoj davek in čas bo, da začnejo poleg paketov zame, prihajati še paketi zanju. Še sreča, da so povsod znižanja in da je poštnina v glavnem še vedno brezplačna, čeprav je veliko ljudi prihranek poštnine na drugi strani porabilo za dostavo hrane. Vsaj v to skupino ne sodim. 😉 Zame je še vedno najboljša domača hrana. Tista pri kateri vem, kaj nesem v usta. Zagotovo pa se z mano ne bi strinjali tisti, ki so 3 ure čakali na McDonald`s obrok. Človek se vpraša ali temu botruje tako velika želja po tej vrsti hrane ali samo možnost, da so končno šli ven jest, čeprav je to pomenilo, da 3 ure čakaš na hrano, ki jo potem v 3 minutah poješ kar v avtu.
A je bila karantena sploh za kaj dobra? Mislim, da je prenekateri posameznik ponovno odkril lepote Slovenije in ugotovil, da se tudi v njegovi domači občini skrivajo prelepi kotički v naravi, kjer si lahko zbistriš glavo in odpočiješ oči. Ljudje, ki leta niso bili telesno aktivni so začeli hodili, kolesariti, teči. Dolgčas in preobilica časa so nekatere prisilili, da so šli raziskovati svet dlje od domačega hišnega praga ali dvorišča. Onkraj poti, ki je prej niso prestopili. Nekateri so začeli kuhati in peči, drugi so prebrali knjigo, ki je mesece ležala na polici pa zanjo nikoli ni bilo časa. Mnogi so se vrnili k svojim pozabljenim hobijem; slikanju, športu, šivanju, ustvarjanju. Nekateri so začeli snemati filme, drugi so diplomirali, marsikdo izmed nas pa bi lahko napisal tudi knjigo; gradiva je bilo vsekakor dovolj za cel zgodovinski roman. Žal mi je, da nisem imela časa, da bi spet napisala kakšno pesem ali ustvarila kakšen kos nakita, sem se pa vsaj za okus vrnila k pisanju bloga in si vsak dan vzela čas za trening. Slednji je bil, kot popolno nasprotje mojega muhastega razpoloženja, poleg obilice stresa, edina konstantna stvar v teh dveh mesecih in hkrati tudi edini način za sproščanje slednjega. Poleg tega sem premagala nekatere dvome in dosegla majhne, a tako zelo dragocene napredke v lastni vzdržljivosti.
Karantena nas je prisilila, da smo iz svojega časa potegnili največ, še posebej tisti, ki niso imeli službenih obveznosti ali pa nimajo otrok, s katerimi bi morali delati šolske naloge in jih ves čas animirati. Veliko vas je naložilo tik tok in uživalo v izzivih. Enega sva opravila tudi midva, a sva hitro ugotovila, da pri naju to predstavlja več prepiranja kot smeha in misel na vse nadaljnje opustila. Tako na mojem telefonu še vedno ni tik tok-a, moj najljubši izziv pa ostaja pillowchallenge.
Ste imeli dovolj toaletnega papirja, moke, kvasa in mleka? Vam je česa zmanjkalo ali ste kaj pogrešali? Mislim, da smo se v tem `kriznem času` vsi naučili, da se da preživeti tudi, če so trgovine odprte samo od ponedeljka do petka in še to le do 18. ure. Vsem nam je postalo jasno, da smo siti tudi, če moramo namesto dimljenega sira s poprom kupiti edamec, namesto narezanega pršuta z lističi folije (da se rezine med seboj ne lepijo) piščančjo klobaso in namesto kruha s chia semeni kajzerice. Naučili smo se delati testenine, pripraviti domače maslo, izmenjevali smo si kefirjeva zrnca, sami pripravljali droži, kuhali sirup, se zabavali ob peki piškotov in štručk, pripravljali sladoled po lastnem okusu in se namesto s kupljenimi slaščicami, razvajali z domačimi. Otroci najbrž hitro ne bodo več tako dobro jedli kot sedaj in hladilniki se bodo, ko se vrnemo v normalen vsakdan, verjetno počutili kar malo osamljene. Bali smo se, da bo zmanjkalo razkužil, zdaj pa imamo doma zalogo, ki je ne bomo porabili še vsaj 5 let. Glede na količino mask, ki jih premore vsako gospodinjstvo, pa bomo naslednjih nekaj pustovanj zagotovo vsi zdravniki ali bolniki.
Že zdavnaj sem nehala brati raziskave, polemike, napovedi, spremljanje razvoja in napredovanja epidemije in veleumne rešitve naših politikov. Zdi se kot odmevna partija slači pokra, pri katerem smo državljani ostali nagi in brez denarja. Nenevarnemu in počasi napredujočemu virusu, s katerim so se včasih študenti medicine namerno okuževali, da so lahko med študijem spremljali simptome in napredovanje bolezni, ki so ga kot virus Wuhan 400 napovedali že pred 40 leti, je uspelo ustaviti življenje, nas zapreti med štiri stene in uničiti gospodarstvo. Kakšna strahota neki mora biti ta laboratorijski izum, če mu je uspelo kar kugi, eboli in niti vojnam ni. A smo preživeli. Dva meseca izolacije. Dva meseca strahu in panike. Dva meseca okrnjenih socialnih stikov. Prenekateri celo odsotnost najožjih družinskih članov in partnerjev. Preživeli smo šolanje na domu in delo od doma. Preživeli smo brez vsega, kar nam je bilo včasih nujno.
In kaj smo se naučili? Da kljub sodobni tehnologiji, kljub videoklicem, možnosti pošiljanja fotografij in video posnetkov, kljub vsemu materializmu in udobju, še vedno najbolj od vsega potrebujemo človeški stik. Ker nič ne more nadomestiti toplega objema, nežnega stiska roke, iskrenega smeha, globokega pogleda in čutnega poljuba. Ker človek ničesar ne potrebuje tako zelo kot sočloveka. Nekoga, ki ga posluša, četudi v popolni tišini. Nekoga, ki ga spodbuja, četudi dvomi v njegov uspeh. Nekoga, ki ga potolaži, četudi ve, da najhujše šele prihaja. Nekoga, ki ga razume, četudi podobnega ni nikoli izkusil. Nekoga, ki mu je mar, ko nikomur drugemu ni. Ker ima vsakdo tistega nekoga (ali več njih), ki so sonce njegovemu dnevu in luna njegovi noči. In brez slednjih ljudje ne moremo živeti.
Zdaj pa pozabimo korono in skušajmo nadoknaditi, kar smo zamudili. 🙂
