`Če se ne bosta dogovorila, bom dala otroka v rejništvo.` Sedim na leseni klopi sodne dvorane Okrožnega sodišča v Mariboru in samo obmolknem. Besede sodnice mi vzamejo dih. Vem, da če bom karkoli komentirala, bom situacijo samo še poslabšala, a v meni divja vulkan čustev. Kako lahko to reče? Kako lahko zagrozi z rejništvom za otroka, ki imata topel in ljubeč dom? Ki sta srečna, zdrava, vesela in neverjetno navezana na svojo mamo? Sprašujem se, kje so vsi tisti otroci, ki bi jim rejništvo dejansko koristilo? Vsi tisti sestradani, pretepeni, psihično in fizično zlorabljeni otroci? Kako lahko reče to samo zato, ker je na drugi strani egoističen posameznik, ki nam je življenje postavil na glavo, sedaj pa zahteva nekaj, česar otrokoma sploh ni sposoben zagotoviti? Polno skrbništvo, selitev na drug naslov, kjer niti sam ne živi, nesmiselno frekvenco stikov, ki jih ni sposoben vzdrževati; še posebej zato, ker ima preveč opravka s svojim novim življenjem. Samo zato, ker namerno kontrira vsemu, kar predlagam in ker me že skoraj eno leto vlači po sodiščih. Namesto, da bi mislil na korist svojih otrok, postavlja v ospredje lastne interese.
Odvetnica mi je pokazala naj molčim in čeprav je bil to najtežji molk v mojem življenju, sem bila tiho. Presenetljivo. Niti sama nisem mogla verjeti, koliko moči premoreš, ko moraš. Ko veš, da je to življenjskega pomena za tvoja otroka. Ko veš, da je od enega stavka in nekega ujetega trenutka odvisna prihodnost dveh nedolžnih otrok, ki ti pomenita več kot življenje samo. Molčala sem in v glavi vrtela vse možne scenarije. Tiho premlevala opcije pritožbe, aktiviranja varuha človekovih pravic, vseh možnih sodnih in izvensodnih orodij in konstruktov, ki bi jih bila primorana in pripravljena uporabiti. Tega ne bi dopustila za nobeno ceno.
Zajel me je afekt. Zavedanje, da moram zadevo po 10 mesecih speljati do konca. Da moram zaščititi otroka in zaključiti to sago. Žal sodni procesi niso v korist otrok in še bolj pomembno, bolj kot na korist otrok, se ves čas gleda na pravice staršev. Ne smemo pozabiti na pravico do stikov. Na pravico do vključevanja drugega starša v življenje otrok. Na pravico obveščenosti. Pravico do soodločanja pri pomembnih stvareh. Kje pa je bila ta pravica, ko nam je življenje postavil na glavo? Ko je pozabil, da ima dva mladoletna otroka in mislil samo nase? Kje je ta pravica v primerjavi s koristjo otrok? V primerjavi z njunimi željami, njunim razočaranjem? V primerjavi z izgubo, ki sta jo doživela, ker je nekdo pozabil na svojo dolžnost starševstva? Na zavezo, ki jo daš otroku, ko pride na svet, da bo zate vedno na prvem mestu? Ne bom navajala, kaj je bil vzrok ločitve in kako je do tega prišlo, ker bi lahko napisala tragikomičen roman in ker konec koncev niti ni relevantno. Je pa relevantno, da v trenutku, ko mu je bila ponujena možnost pogovora, ko sem ga večkrat pozvala k mirnemu, izvensodnemu, sporazumnemu reševanju, tega ni želel. Da je odklonil možnost mediacije z izgovorom, da je mediatorka pristranska in da je hkrati vložil tožbo, s katero je zahteval polno skrbništvo nad otrokoma, samo zato, ker ni želel plačevati preživnine.
Po moji oceni, sodni sistem nekomu, ki otrokom ni sposoben zagotoviti ustreznih življenjskih pogojev in ni finančno stabilen, sploh ne bi smel dovoliti, da vloži tožbo s tovrstno vsebino. A dovoli. Vsakdo lahko zahteva karkoli želi in kar je najbolj problematično, je dejstvo, da tožnik ne rabi izkazovati, da ima ustrezne pogoje, da je sposoben preživljati otroka, da je otrokom sposoben zagotoviti primeren dom, temveč je toženec, v tem primeru sem bila to jaz, dolžan dokazovati, da vse navedeno za tožnika ne velja in da je otrokoma boljše v domu, kjer živita od rojstva, s stalno dnevno rutino, ob materi in v urejenem okolju.
V 10 mesecih sem doživela več nesmislov kot bi si jih lahko kadarkoli predstavljala in kdor ne gre čez takšen postopek in vsega tega ne doživi, si niti predstavljati ne more, kaj pomeni ločitev in kaj pomeni trepetati za svoja otroka. Seveda je zelo odvisno od tega, koga imaš na drugi strani, tako da ne bi želela posploševati. Seveda obstajajo mirne ločitve, sporazumne ločitve, ločitve, ki prinesejo sodelovanje staršev in prijateljske odnose, kjer starša še naprej sodelujeta v korist otrok in predvsem, kjer se oba zavedata svoje vloge starša ter svojih dolžnosti do otrok. Moj, žal, ni bil tak. A sem se skozi njega precej naučila. Dobila vpogled v sodni sistem, v postopke, v sredstva, ki so vam na voljo in ki jih želim predstaviti skozi prihajajočo serijo blog objav. V danem trenutku se ti poraja cel kup vprašanj, a nimaš odgovorov nanje. Vsi pravni nasveti in mnenja odvetnikov pa so zgolj obliž na rano. Lahko to, lahko ono, lahko tako, še vedno si pa ti tisti, ki mora odreagirati in odigrati glavno vlogo. Zbirati dokaze, pripravljati pisanja, kronološko razporejati dogodke, odgovarjati na vprašanja, hoditi na posvete, upoštevati navodila, iskati opcije za pomoč otrokom, se samostojno angažirati, misliti vnaprej, biti pripravljen, komunicirati z najrazličnejšimi ljudmi in biti ves čas ne samo prisoten, ampak tudi 110% priseben, ker je lahko en napačen stavek ali ena napačna odločitev odločilna. Čeprav je bilo včasih res težko, sem se prebila čez. Če se ne motim, je bila to 6. obravnava v roku 10 mesecev. Dobro leto je od takrat. Dobro leto odkar sem zaključila s svojim prejšnjim življenjem in postavila piko na poglavje, ki je trajalo 14 let. Dobro leto, odkar sta otroka v polnem skrbništvu pri meni. Odkar sem podpisala razvezo zakonske zveze brez možnosti pritožbe. Brez najmanjšega dvoma in z več prepričanosti in odločnosti v srcu in duši kot takrat, ko sem se poročila. Dobro leto odkar sem zvečer nehala razmišljati, kaj bo z otrokoma, če sodišče odloči drugače.
Stojiš v sodni dvorani in podobno kot na poroki matičar, ti sodnik bere besedilo o razvezi zakonske zveze z navedbo vseh osebnih podatkov. In na koncu pritrdiš. A tokrat brez solz. Postopek je enak, le obrnjen in lokacija malo manj svečana. Žal pa ločitev in dodelitev skrbništva še ne pomenita dokončne rešitve problemov, ne zagotavljata miru in predvsem ti noben papir, niti sodna poravnava, ki jo dva podpišeta soglasno in zavedajoč se, da sta dolžna zapisano izpolnjevati ter da ne obstaja možnost pritožbe, ne zagotavlja, da bo v prihodnje tako kot bi naj bilo. Kot bi moralo biti. Da boš prejel, kar ti pripada. Da boš imel mir, ki si ga tako zelo želiš in konec koncev tudi zaslužiš. Sodna poravnava oziroma sodba (da pojasnim razliko: sodna poravnava pride v poštev, ko se stranki sporazumeta o ključnih vidikih sodnega postopka, v najinem primeru so to bili skrbništvo oziroma varstvo in vzgoja otrok, stiki z drugim staršem ter višina preživnine; sodba pride v poštev, ko se stranki ne moreta sporazumeti in mora odločitev sprejeti sodišče; v primeru sodne poravnave pritožba ni možna, ker sta se stranki strinjali, v primeru sodbe pa je) je res pravna podlaga za uveljavljanje pravic, ki so ti z njo dodeljene, vendar pa ti naš sodni sistem kljub vzvodom, ki jih lahko uporabiš, žal ne zagotavlja, da bodo te pravice tudi spoštovane in realizirane.
Kaj to pomeni v praksi? Pomeni, da se starš, ki so mu dodeljeni stiki, slednjih ne rabi držati pa mu ti nič ne moreš. Pomeni, da starš, ki je dolžan plačevati preživnino, te ne rabi plačevati pa mu ti nič ne moreš. Pomeni, da ti lahko nenehno dela probleme, a ni orodja, s katerim bi se dalo to hitro in učinkovito urediti. Ja, v teoriji obstajajo izvršbe in predhodne odredbe za zavarovanju terjatev, prijave pristojnim organom kot so CSD in policija in celo kazenske ovadbe, a ti na koncu bolj malo koristijo. Been there. Done that. In še vedno sem v tem. Več kot eno leto po tem, ko sem končno upala, čeprav sem vedela, da ne bo tako, da me čaka mir, ga še vedno nimam in vprašanje, kdaj in če sploh, ga bom imela.
V Sloveniji se je v letu 2022 poročilo 6768 parov, ločilo pa 2149 parov. V tej številki sem, čeprav si ne bi nikoli mislila, tudi jaz. Ločitve predstavljajo dobrih 31% v primerjavi s porokami. To je dokaz, da so ločitve postale nekaj vsakdanjega. Če so bile v času mojega otroštva nekaj nepoznanega in se je o njih govorilo kot o tabuju, so danes nekaj, o čemer se učijo že otroci v prvem razredu osnovne šole, ko predelujejo oblike družin. Včasih je bilo `kaaaj, ločila sta se?`. Danes je `aja, ona dva tudi`. In čeprav se marsikomu zdi, da tega v njegovi bližini ni, je ravno nasprotno. Jaz sploh nisem vedela, koliko mojih sošolk iz faksa, znank in ljudi, ki jih poznam samo na videz, je šlo skozi to, dokler nisem pred kratkim na glas spregovorila o tem na IG. Potrebuješ čas, da stvari predelaš, da razmisliš, kako jih ubesediti, a je o tem vsekakor potrebno govoriti. Prvič zato, da delimo izkušnje in si s tem pomagamo, drugič, da z izmenjavo mnenja naredimo postopke bolj transparentne in tretjič, da se začnemo zavedati, da ločitev ni konec, daleč od tega, temveč začetek nečesa novega. Tudi jaz sem potrebovala čas, predvsem, da sem misli in občutke spravila v neko primerno formo.
Veliko ljudi se čuti v času ločitve izgubjenih, nemočnih, ne upajo se postaviti zase in za svoje otroke, ne upajo uveljavljati svojih pravic, ker mislijo, da če bo hitro mimo in ne bo zapletov, bo prej mir, čeprav ga na koncu ni. Nekateri ga nimajo nikoli. Nekatere je sram, drugi izgubijo zaupanje, tretjim se zdi, da si ne bodo več mogli ustvariti novega življenja. It`s up to you. Dvigneš glavo, postaviš se trdno na noge, odločno poveš, kaj hočeš in od tega ne odstopaš. Življenje te ne najde. Življenje si kreiraš in ločitev je lahko nekaj, kar te momentalno obremeni, a te lahko na dolgi rok tudi prerodi. Jaz sem končno na poti k stvarem, ki sem si jih dolgo želela. Zanimivo bo. Se beremo.
