Tiste zadnje julijske sobote se bom spominjala vse življenje. Ne zaradi bolečine, žalosti ali razočaranja, čeprav je bilo dejstvo, pred katero sem bila postavljena, zaradi samega načina izvedbe, precejšen šok, temveč se je bom spominjala zaradi olajšanja in dokončnosti, ki jo je prinesla. Zadnji dve leti pred tem sta bili nenehno umikanje pred nevihto in mirjenje požara, ki je tlel nekje v globini. Zelo slaba oziroma ničelna komunikacija, odtujenost, hladni odnosi, nenehna psihična oziroma miselna odsotnost ter zelo pogosta fizična odsotnost, brezbrižnost, popoln upad skrbi za družino, nenehno kopičenje novih in novih težav, zanikanje, nesramnost, zaničevalen in ponižujoč odnos in prepiri.
Glede na to, da sem človek, ki ne odneha zlahka, sem se ves čas trudila zadeve ohraniti v ravnovesju, iskala načine za reševanje tistega, kar se je rešiti še dalo in se po določenem času, tudi po terapijah pri zakonskem svetovalcu, vdala. Ko samo pomislim, koliko parov čevljev bi si lahko kupila za ta denar, če bi že takrat poznala resnico, mi je krepko žal, da je pristal v napačnih rokah. Veliko bolj bi pristajal mojim nogam. 🙂 A sem po vsem skupaj dvignila roke. V 14 letih zveze sem z nenehnim reševanjem problemov, urejanjem družinskih zadev, skrbjo za otroka, organiziranjem družinskih počitnic in potovanj ter enostransko predanostjo skrbi za družino, kjer sem vedno pozabljala nase, na koncu pa še poslušala cel kup očitkov in nesramnosti, izčrpala vso svojo energijo. Prišla sem tako daleč, da sem se fokusirala samo še na otroka in poskušala vse nesmisle, alarme in opozorila, ki so se mi prižigali v glavi in zaradi katerih bi morala vse skupaj prekiniti že ob prvem problemu, odmisliti. Samo zato, da bo družina obstala. Bila sem lepilo za zlomljeno vazo, ki ji je že nekaj časa manjkala polovica koščkov. Koščkov, ki sem jih tisto zadnjo soboto v juliju dokončno pometla in zavrgla. Ker so mi predstavljali samo breme. Ker sem skrbela zanje kot za nekaj svojega, čeprav to že dolgo niso bili več. Ker so bili zgolj bela omela, ki se prisesa na drevo in ga izčrpava.
Nikoli v življenju nisem bila o ničemer bolj trdno prepričana kot takrat. Ločitev je bila edini pravi in razumni korak. Po vsem, kar me je doletelo in kar je s tistim enim stavkom padlo na svoje mesto in zaokrožilo celoto, sem točno vedela, kaj bo prva stvar, ki jo bom naredila v ponedeljek zjutraj. Šla na CSD in vložila zahtevo za ločitev. Niti za trenutek nisem podvomila, niti za sekundo nisem pomislila, kaj bo to pomenilo za moje nadaljnje življenje. To je bilo moje nadaljnje življenje in rešiti se bremena je bil prvi korak na poti k skrbi zase in za svoja otroka. V takem trenutku je najpomembneje narediti načrt in se ga dosledno držati. Postaviti meje in jih ne prestopiti. Slediti prioritetam in zahtevati tisto, kar je edino razumno in koristno za otroke. Nobene nepotrebne komunikacije. Nobenega prilagajanja in dopuščanja izigravanja. Nobenega usmiljenja. In predvsem nobenega popuščanja. Jaz sem v trenutku postavila zid, ki ga nisem spustila. Pa če bi se na drugi strani sesul svet, se to mene ni več dotikalo. Njegovi problemi niso bili več moji. Njegovi dolgovi niso bili več moje breme. Njegovo novo življenje ni moje novo življenje. V trenutku, ko se je najina pot ločila, sem preusmerila celoten fokus na otroka in nase in vse ostalo pustila ob strani.
Spomnim se, kako sem sestavljala koščke, razvozlavala uganke, razmišljala o vseh izrečenih besedah, o nikoli realiziranih pogovorih, o izvoru težav. V trenutku mi je postalo jasno, od kod finančni problemi, od kod nenehna odsotnost, od kod težave v službi in doumela sem, da sem bila nora, ker sem to toliko časa požirala. Ker sem reševala težave, ki niso bile moje. Ker sem dovolila, da sem izkoriščana. Ker nisem imela poguma, da bi se rešila iz primeža preteklosti, ki pa žal ni obljubljala prihodnosti. Nisem jokala, ker nekateri ljudje solz preprosto niso vredni. V nedeljo zjutraj sem spakirala njegove stvari v črne vrečke za smeti, zapisala na list vse, kar v okviru ločitvenega postopka pričakujem, razjasnila nekatere pojme in napovedala bitko. Bitko, v kateri sem se in se vedno bom, do zadnjega, borila za svoja otroka. Bitko, v kateri je bil moj glavni cilj zaključiti to dolgo poglavje življenja in se osvoboditi. Upala sem, da se bo po vsem kar je naredil, preprosto umaknil in nam dal mir. Da se bo opravičil. Da bo uvidel, kaj je storil otrokoma. Da bo razmišljal trezno. Da bo gledal na korist otrok in odnos, ki ga je uničil in ga mora na novo zgraditi. Da bo ponižen in premišljen. A temu žal ni bilo tako.
First thing first. V ponedeljek zjutraj sem se takoj ob 8ih odpravila na CSD in vložila zahtevek za predhodno obravnavo. V nekaj dneh je s CSD prišlo vabilo na srečanje. Jaz sem imela vse zapisano in sem točno vedela, kaj želim in od česa ne odstopam. Glavni cilj mi je bil zaščititi otroka in v življenje vnesti mir. Iskreno povedano je bilo srečanje zelo burno. Na eni strani jaz, polna argumentov, dokazov in z jasnim ciljem in na drugi strani on, ki sploh ni vedel, kaj bi rad, ki je prišel popolnoma nepripravljen, ki se je boril na dveh frontah hkrati, ki je zavozil na kubik in ni imel nobenega argumenta, kar šele dokaza za izrečene trditve. Ko k temu dodamo na moji strani še globoko jezo in ledeni prezir ter na njegovi strani strah pred izgubo tega, kar mu je še ostalo in občutek ponižanosti, je mera polna.
Okvirno smo se dogovorili o izvajanju stikov v vmesnem obdobju ter mediaciji. V tem primeru ne gre za sodno mediacijo, temveč mediacijo v predhodnem postopku z namenom preprečitve oziroma izognitve sodnemu postopku ali pa predhodni ureditvi vseh dogovorov, ki se jih nato na sodišču samo potrdi. Žal ni bilo na mediaciji nič drugače. Žalitve, prazno obtoževanje, izmotavanje in nejasne zahteve. Jaz sem stala na svojem in se nisem bila pripravljena premakniti niti za centimeter. Ne po vsem, kar sem dala skozi in ne po vsem, kar sem naredila za nekoga, ki tega niti približno ni bil vreden. Tako je le nekaj dni po mediaciji prišlo obvestilo, da je bodoči bivši mož zahteval prekinitev mediacijskega postopka zaradi pristranskosti mediatorke. Še en dokaz nezrelega vedenja in neprevzemanja odgovornosti za lastna dejanja.
V vmesnem času sta otroka zadevo doživljala vsak po svoje. Noe je sprejel dokaj dobro. Glede na to, da je bil star šele 6 let in da ni otrok, ki bi si stvari jemal k srcu in jih globoko čustveno doživljal, je želel samo videti očeta. Seveda se je globlje doživljanje začelo kazati na druge načine. Medtem, ko so bila Riina čustva popolnoma drugačna. V njej so se mešali občutek krivde, ker stvari, ki so se dogajale ni opazila prej, razočaranje, izguba zaupanja, strah, da se ne bi kaj zgodilo meni in predvsem globoka in surova jeza. Od vsega skupaj je najbolj bolelo gledati otroka, kako je celoten postopek vplival nanju in kaj vse sta, predvsem Ria, doživljala in preživljala. Kljub temu, da sem naredila vse, da bi ju zaščitila, nekaterih stvari nisem mogla preprečiti.
Medtem, ko sem se jaz v prvih tednih po prekinitvi življenjske skupnosti ukvarjala s stiki, ki se niso izvajali na način kot bi otroka hotela, na katerih je bila proti volji otrok prisotna nova partnerka, z urejanjem zadev na CSD, s pripravo na šolo, ker je šel Noe v prvi razred, z urejanjem papirjev, sestanki z odvetnico, birokracijo in fiksiranjem življenja, da bi otroka čim manj trpela, sem prejela tožbo, s katero je zahteval polno skrbništvo nad otrokoma in njuno selitev na naslov, kjer niti sam dejansko ni živel. Takrat sem prvič zares zajokala, a ne zaradi izgube prejšnjega življenja, temveč zato, ker mi je postalo jasno, da je človek, s katerim sem preživela 14 let svojega življenja, brezobrazen egoist, ki se požvižga na korist in želje otrok in da bo tisto, kar se je zdelo bitka, v resnici še precej dolga in naporna vojna.
A sem bila nanjo pripravljena.
