Ne želim zakuriti ognja že na začetku, zato bom začela postopno. Preživnina je še eno od področij, ki jih je potrebno urediti v primeru razveze zakonske zveze oziroma prekinitve življenjske skupnosti, v kolikor starša nimata deljenega skrbništva. V primeru deljenega skrbništva se stroški delijo, vsak krije svoj del in preživnine praviloma ni. V primeru, ko je, pa se lahko o njej dogovorita starša sporazumno ali pa jo določi sodišče. Seveda je v obeh primerih pomembno, da narediš temeljit in podroben preglede stroškov vezanih na otroka; vse od stroškov vezanih na šolo oziroma vrtec ali drugo varstvo do oblačil, hrane, igrač, šolskih potrebščin, počitnic, življenjskih stroškov, rojstnih dni in še veliko več. Jaz sem pripravila za vsakega otroka individualno prilagojeno specifikacijo s točno navedbo živil, ki jih jesta, količino oblačil, ki jih potrebujeta na letni ravni, s stroški treningov, opreme za treninge in vsega kar sodi zraven. Od teniskov in spodnjih hlač do oblek in gumic za lase. Od mleka in toasta za Noeta do salam in kruha za Rio. Od rolerjev in knjig do skiroja in družabnih iger. Več o tem bom napisala v ločeni objavi, kjer bom tudi delila primer moje specifikacije, ki je lahko marsikomu koristno izhodišče.
Dokler preživnina ni dogovorjena oziroma določena, sodišče določi začasno preživnino, ki predstavlja pavšalni oziroma približni znesek prihodnje preživnine, razliko med začasno in dejansko preživnino pa bi bilo potrebno kasneje uskladiti in poravnati. S poudarkom na bi bilo potrebno. V realnosti lahko o tem kar sanjate. Naša začasna preživnina je znašala 150 eur na otroka. Obljubila sem, da bom iskrena in zato bom delila realne številke. Ni nič. Vendarle pa tudi ni veliko oziroma dovolj za dva šoloobvezna otroka z obšolskimi dejavnostmi. Vem, da tole vsak presoja z lastnega vidika in je lahko 150 eur za nekoga veliko, za nekoga malo, zato se ne bom opredeljevala do tega stališča. Povem lahko samo, da je to precej manj, kot je izhajalo iz moje specifikacije stroškov.
To je znesek, ki sem ga mesečno prejemala od oktobra 2021 do maja 2022. Junija smo na obravnavi s poravnavo dogovorili preživnino 225 eur na otroka, zahtevala pa sem tudi izravnavo preživnine za preteklih 8 mesecev, kar bi zneslo 1200 eur, vendar smo dobili odgovor, da tega ni zmožen plačati in tako pristali na 25 eur mesečno na otroka za obdobje naslednjih 10 mesecev, kar znese v skupnem 500 eur namesto 1200 eur. Na tem mestu naj dodam, da je bil zmožen plačati vse oziroma bi bil zmožen, v kolikor nekaj tisoč evrov ne bi porabil za nepomembne stvari, pozabljajoč, da ima dva šoloobvezna otroka, za katera je dolžan poskrbeti (kar pišem s popolno gotovostjo, saj imam dokaze iz sodnega spisa, ki to potrjujejo).
Tako se je z junijsko poravnavo saga o preživnini šele zares začela. Za nekoga je 225 eur drobiž, za nekoga celo premoženje. Zame je to nek povprečen znesek, ki sem ga, čeprav ne zadošča za pokrivanje stroškov, ki jim je namenjen, sprejela in se z njim strinjala. Kljub temu, da se je z višino preživnine strinjal tudi on, pa sem vedela, da je čez 4 dni ne bo nakazal. In točno tako je bilo. In nakazal je ni niti julija, niti avgusta. Septembra sem dolgovane preživnine po več opozorilih in neštetih pozivih izterjala z izvršbo. Enako za september, a se je zgodba ponovila oktobra in potem decembra, pa januarja letos. In danes mi dolguje preživnino za polnih 6 mesecev. Dve lanski in 4 letošnje. Prav kmalu pa se jim bo pridružila še sedma.
In čeprav se svoje dolžnosti ne drži, čeprav ne nakazuje sredstev, ki jih je dolžan svojima otrokoma in ne izvršuje skrbi zanju kot bi jo moral, mi z veseljem neštetokrat vrže pod nos, da živim od visoke preživnine. Predpostavljam, da tako misli tudi marsikdo drug, ki ne pozna druge plati medalje in ki se mu niti svita ne, da dejansko preživnine sploh ne prejemam. Velikokrat se vprašam, katero preživnino ima v mislih glede na to, da jih je v zadnjem letu dni nakazal samo 6 in da je kljub temu, da je ostal dolžan 2 preživnini za 2022 in da je za polovico preteklega leta plačal znižano preživnino, brezsramno uveljavljal polnih 50% olajšave za vzdrževane družinske člane pri dohodnini. A ne morem nič. Ko sem lani konec leta nazadnje vložila izvršbo nisem dosegla nič, saj mu, ker ni zaposlen v Sloveniji in ker ima blokiran TRR, premoženja pa nima, nimajo česa vzeti. Poizvedbo smo konec lanskega leta dali tudi v Avstrijo, a takrat tudi tam ni bil več zaposlen. Vložila sem kazensko ovadbo, saj je neplačevanje preživnine kaznivo dejanje, a se postopek v skoraj 9 mesecih ni še nikamor premaknil. Zbirajo obvestila, dokumente, dejstva in vse skupaj napreduje polžje počasi. Pred skoraj mesecem in pol sem vložila še vlogo na Jamstveni sklad in čakam, da vidim, kaj bodo rešili oni.
V vmesnem času, ko nihče od pristojnih ne ukrepa pa moram jaz obleči in nahraniti otroka, jima priskrbeti šolske potrebščine, plačati položnice, ju odpeljati na dopust, plačati treninge in financirati še kup drugih stvari in čeprav ne plačuje preživnine, sem dolžna otroka predati na stik. To je kot bi si kupil avto, ki ga ne želiš tankati, a ga hočeš voziti. Čeprav finančno ne skrbi za svoja otroka in jima tudi ničesar ne kupi, sem jaz dolžna poskrbeti, da pride otrok na stik. Včasih pomislim, da bi morala reči, da ne more na stik, ker nima oblačil, saj ni nakazal denarja zanje. Če bi bila res nesramna, bi otrokoma rekla, da ne moreta na morje, na treninge, da ne moreta imeti mobitela in da ne moremo na izlet, ker oče ne plačuje preživnine. A jima tega ne morem narediti. Karkoli bi se zgodilo, je njuno udobje in dobro počutje zame na prvem mestu in ne glede na vse bom vedno poskrbela, da napak, ki jih počne njun oče, ne bosta občutila, saj zanje nista kriva.
Srečna sem, da lahko. Da nisem odvisna od preživnine, ki mi jo, čeprav je sploh ne plačuje, tako rad vrže pod nos. Srečna, da `živim` od preživnine, ki je dejansko sploh ne prejemam. Da imam streho nad glavo in redno službo, ki mi omogoča, da jima lahko nudim vse kar potrebujeta. Vem, da je marsikje situacija povsem drugačna. Da so družine, ki živijo iz dneva v dan in bi jim vsakih 10, 30 ali 50 evrov prišlo presneto prav, pa niti tega ne dobijo. Da so ženske na robu obupa, ker niso sposobne nahraniti in obleči svojih otrok, država pa ne ukrepa. Ne ukrepa CSD, ne ukrepa policija, ne ukrepa sodišče, ne ukrepa davčna. Postopki se vlečejo v nedogled, življenje pa gre medtem svojo pot. Nekomu je lažje, nekomu težje. Nekomu se uspe pobrati, nekoga dotolče. Žalostno je, da se dopusti, da nekdo plačuje leasing za avto, troši denar za dopuste, vozi otroka na stikih v kino, trampolin parke, igralnice (za katere vsi vemo, da sploh niso poceni) in restavracije, ne plačuje pa preživnine. Sramotno, da se nihče ne vpraša, od kod plačuje leasing in kredit, če po uradnih evidencah sploh ni zaposlen. Da ni mogoče preveriti transakcijskih računov na osnovi davčne številke, čeprav gre za dobrobit otrok. Ko pa država terja svoje, najdejo in zablokirajo vse. Jezna sem, ker se tistim, ki izigravajo zakone in državo ne more nič, medtem ko se na drugi strani poštene državljane ožema za vsako figo. Še ena malenkost, ki je sicer kapljica v morje, a je vendarle pomembna, je dejstvo, da se meni v vsem tem vmesnem času preživnina, ki je dejansko sploh ne prejemam, šteje v dohodke in upošteva pri otroškem dodatku.
Mislim, da dalje sploh ne rabim naštevati. Bizarno je, kaj naša država dovoli. Bizarno je, kako brezbrižno se vedejo do državljanov in še bolj bizarno, da ni vzvodov, ki bi zaščitili otroke in prisilili ljudi, da izpolnijo svojo dolžnost. Preživnina ima prednost pred vsemi drugimi izdatki, pa vseeno mesec za mesecem prenekateri otrok ostane brez nje. Vsi se zavedamo, da denar ni vse, a je za marsikatero družino ključ do preživetja. Za tiste, ki ga ne potrebujejo tako zelo nujno pa so to lahko prihranki za hude čase, fond za prihodnost otrok, sredstva za kakšno dodatno družinsko doživetje ali pa preprosto tista razlika, zaradi katere ne rabiš vsakič razmišljati, kaj boš dal v nakupovalno košarico in ali boš lahko peljal otroka v kino. Različne prioritete in potrebe imamo, a to še ne pomeni, da nekdo ne rabi plačati tistega kar otroku pripada. Četudi bi imela ves denar tega sveta, je oče še vedno dolžan skrbeti za svoje otroke. Ne morem zahtevati, da prispeva toliko kot jaz, je pa dolžan prispevati toliko kot zmore. Plačilo preživnine ni njegova pravica, niti predmet svobodne izbire, temveč njegova dolžnost.
Za konec pa še samo to. Da smo si na jasnem. Dober oče (seveda velja enako za matere, da ne bo pomote) ni tisti, ki leži doma in trdi, da ne more plačati preživnine, ker nima službe, temveč tisti, ki poprime za kakršnokoli delo, samo da lahko izpolni svojo starševsko dolžnost in poskrbi za svoje otroke.
