Obljubila sem, da bom delila najino izkušnjo s pripravami na zakon. Ker sva kaj hitro po tem, ko sva postala par, vedela, da se želiva poročiti, sva se kaj kmalu odločila, da bo poroka tudi cerkvena. Ker Matjaž ni bil krščen, se je pred dvema letoma odločil, da bo sprejel potrebne zakramente. Moram priznati, da se mi je to zdelo lepo, predvsem zato, ker je vedel, koliko cerkvena poroka pomeni meni in je to v prvi vrsti naredil zame. On nikoli ni bil pretirano veren in čeprav veruje, ne morem reči, daveruje v troedinega Boga, kot to uči katoliška cerkev. Pa je kljub vsemu hodil na priprave in prejel vse tri zakramente. Temu v veliki meri botruje tudi naš super duhovnik, ki je mlad, sproščen, zabaven, prijeten in prav nič zatežen.
Ker naju bo poročil duhovnik, ki je poročil tudi moja starša, krstil naju s sestro in najino prvorojenko Rio, družinski prijatelj Franci Trstenjak, meni zelo draga in posebna oseba, brez katere si poroke skorajda ne bi mogla predstavljati, se je pojavilo kar nekaj pravnoformalnih vrzeli, ki jih moramo zapolniti. Poročila se bova v župniji Kog, poročil naju bo duhovnik iz Ljubljane, oba pa sva krščena v Mariboru. Preden smo prišli do skupnega jezika, je steklo kar nekaj klicev in čeprav vem, da Franci in naš župnijski duhovnik ne bosta komplicirala, me še vedno muči, kako nam jo lahko zagode duhovnik iz župnije, kjer bo poroka; vendar pa je zelo prijazen in verjamem, da bo vse teklo kot mora. Odpustnico bova naredila v najini župniji, tam bo tudi oklic, tja bodo prenešeni vsi podatki o sklenjeni zakonski zvezi in krstu, glede priprav pa sva imela tri možnosti. Lahko bi jih opravila s Francijem, lahko bi jih opravila v najini župniji ali pa se udeleživa skupisnkih priprav na zakon pri Frančiškanih v Baziliki. Po priporočilu našega župnika, sva se odločila za slednje.
Na priprave sva se prijavila slab mesec prej, ker potekajo enkrat na mesec, se je potrebno nanje prijaviti preko elektronskega obrazca. Nekaj dni prej sva na mail dobila vprašalnik, ki sva ga izpolnila in nama je dal kar malo misliti. V bistvu nisva vedela, kaj naj pričakujeva. Priprave potekajo v petek od 18.-20.30 ure in v soboto od 8.30 do 16. ure. V petek pa sva doživela kar nekaj presenečenj. Prvo je bil številčn obisk priprav; bilo je kar 20 parov. Drugo, sproščeno vzdušje. Prav nihče ni obsojal, grajal, težil ali omenjal vere. V petek smo imeli predavanje družinske in zakonske terapevtke mag. Kornelije Ferčak, ki je sicer vodja družinskega centra Mir. Poslušali smo o razlogih za sklenitev zakonske zveze, spoštovanju, vrednotah na katerih gradimo zakon, skrbi za zakon in naših zvezah. Veliko stvari smo že kdaj slišali, a kar nekaj je bilo tudi takšnih, ki smo jih tedaj spoznali v novi luči.
V soboto nas je pozdravilo sonce in zdelo se je da bo dan lep, čeprav smo vedeli, da ga bomo preživeli v predavalnici Bazilike. Dopoldne smo preživeli z Darjo Kalamar Frece, ki nas je spodbudila k delu v malih skupinah; ločeni smo bili na moške in ženske skupine ter debatirali o tem, zakaj se želimo poročiti. Vprašanje se sicer zdi sila enostavno, a ko začneš brskati za petimi argumenti, se kaj hitro zdi nemogoče. No, smo jih našli. Vsi. Ampak punce smo zraven podebatirale še o vsem ostalem; obleki, poročni lokaciji, glasbi, hrani, otrocih, izobrazbi, službi, moški pa so oddelali dobro moško debato. Na koncu smo bili zadovoljni, ker smo se spoznali, ker smo se sprostili in od takrat je šlo vse gladko. Predavanje se je nadaljevalo z debato o zakonski zvezi, o temeljih in razlogih, o naših izkušnjah, o konfliktih, otrocih, o načinih kako ohranjati zvezo kvalitetno, kako biti srečen in kako uskladiti obveznosti, kako se razumeti in kako biti srečen tudi čez leta. Dobro predavanje. Poučno, zanimivo in predvsem sproščeno.
Po kosilu, ki sva ga midva, po tem, ko sem v Galeriji Kreativnih oddala nekaj kosov otroških oblačil, pojedla v Jack&Joe Steak and Burger Club na Lentu, pa je sledilo srečanje z zakonskim parom, ki sta z nami delila izkušnje iz prve roke. Marsikdo bi rekel, da je to povsem nepotrebno, ker smo to gledali zraven kot otroci, ker vemo kako zakon funkcionira, a poslušati nekoga tujega zna biti zelo koristno. Predvsem zato, ker slišiš, da so zgodbe povsod podobne. Z nami je bil zakonski par, ki je poročen 10 let, v zvezi sta ob svojega 18 leta, imata 4 otroke, oba visoko izobražena in zaposlena. Povedala sta nam, kako sta onadva doživljala priprave na poroko, s čim sta se srečevala, kako je potekala njuna poroka, česa se spominjata in kaj se jima zdi pri poročnem dnevu pomembno. Pogovarjali smo se o otrocih, o organizaciji, o aktivnostih, sporih, odnosu med zakoncema, času, ki ga preživita skupaj, težavah. Tudi njun zakon je že bil na trhlih temeljih, a sta ga z veliko dela in ljubezni uspela obnoviti. Ključ je komunikacija, to vsi vemo, a težava je, da se tega ne zavedamo. Sproščen pogovor nas je navdihnil, opogumil, naučil. Zaključek priprav je pripadel patru Francu Kovšetu, ki nam je predstavil formalno pravni vidik sklenitve zakonske zveze in nam svetoval naj sodelujemo pri pripravah cerkvene poroke in pri sami izvedbi. No, midva sva ta napotek vzela dobesedno in še isti večer izbrala skladbe, ki se bodo pele, božjo besedo in evangelij. Odločila sva se tudi, da bova v samo poročno mašo vključila tudi najine bližnje, tako da bo to res najina poročna maša.
Ne pravim, da se morata cerkveno poročiti, niti da morata na priprave, povem samo, da je bila najina izkušnja odlična. Izvedela sva stvari, ki sva jih prej gledala z drugimi očmi, dobila sva koristne napotke za najin odnos in odnos znotraj najine družine, poglobila sva se vase in prišla do nekaih novih spoznanj. Če ne drugo, pa sva si vsaj vzela čas zase,kar si že res zelo dolgo nisva.
Kako tovrstne priprave potekajo drugod, ne vem, a verjamem, da vama bo vsak župnik z veseljem svetoval.
Imejte se radi <3
G
