Zadnje dni od vseh poslušam samo še “A sta že fejst v pripravah? Je stresno?”. Sva, globoko v pripravah sva in tik pred zdajci se je kar nekaj stvari zakompliciralo in stres se stopnjuje, a vseeno vem, da bo zadnji teden najbolj noro. Moram priznati, da se hektike in panike kar malo bojim. Toliko kot bo vznemirljivo, toliko bo tudi divje in tega me je malo groza. Trenutno me rešujejo spiski. Za vsak dan imam točno napisano kaj moram narediti, koga poklicati, komu odpisati na elektronsko pošto, zapisujem si celo malenkosti. Vsaka kljukica je dragocena, zlata vredna, pa mi še vedno kaj uide.
Trenutno me zelo jezi, da mi iz ene izmed znanih mariborskih slaščičarn, natančneje slaščičarne in kavarne Ilich, še vedno niso odpisali na povpraševanje, pa čeprav bo že tri tedne odkar sem jih kontaktirala, najprej osebno, potem po navodilih zaposlenih po elektronski pošti, nato sem jih zaradi neodzivnosti trikrat klicala, pa odgovora še vedno ni, danes pa je bil odnos po telefonu skrajno neprijazen. Neprofesionalno in neresno, zagotovo me hitro več ne vidijo, saj so jim očitno pomembne samo stranke, ki pridejo v kavarno.
V petek sva po dveh tednih premora spet imela plesne vaje, ki so meni res fajn in v njih uživam. Ples mi je res ljub in glasba me spravi v dobro voljo, če veš kaj počneš oziroma znaš zaplesati kot je treba, pa četudi ne profesionalno, pa je vse skupaj še toliko bolj prijetno. No, mojega dragega plesni koraki malo mučijo in najraje bi videl, da bi bila koreografija preprosta kombinacija različnih korakov ene zvrsti, a sva se na začetku odločila za malo drznejšo različico in jo bova tudi izpeljala. A petkovo popoldne mi je pokvarila informacija, da snemanje porok z dronom ni več dovoljeno. Gre namreč za Direktivo o varnosti glede uporabe brezpilotnih zrakoplovov, ki jo je maja sprejela Agencija za civilno letalstvo RS in v celoti omejuje uporabo brezpilotnih zrakoplovo skladno z določbami direktive oz. uporabo slednjih dovoljuje zgolj izjemoma in pod strogo določenimi pogoji, snemanje iz zraka pa je v celoti prepovedano. Torej, del, ki sva se ga pri snemanju nekako še posebej veselila, je izvisel. Iz varnostnih razlogov. Pol ure sem po telefonu govorila s predstavnikom BKTV in reševala situacijo in tega si dober mesec pred poroko, na sproščeno petkovo popoldne res nisem želela.
Vsak popoldne imamo kakšno obveznost, večeri pa so zapolnjeni s klekljanjem in pripravo malenkosti. Kmalu bo treba začet s podstrešja vlačit vse dekorativne in druge stvari, ki so tam shranjene, nekatere že mesece, druge malo manj. Včeraj sem bila na poskusnem poročnem ličenju in ko sva se z vizažistko Marušo pogovarjali o poroki, pripravah, otročkih in usklajevanju, me je zgrabila groza, kako bom jaz vse kar potrebujemo spakirala za na dvorec. Koliko prtljage moramo vzeti s sabo, rezervnih oblačil, dodatkov, obutve, dekoracije in celo goro drugih stvari.
V naslednjih nekaj tednih se bodo zgodile zelo pomembne stvari, prelomni trenutki mojega življenja; toliko načrtovanja, organizacije, dela, truda, nespanja, stresa za ne dan, ki bo minil prej kot bi se uspela zavesti. Dobrih 16 ur glavnega dogajanja, ki bo steklo mimo naju, preden se bova dobro vključila. Veliko ljudi reče, da ni vredno. Da ni vredno časa, živcev in denarja, da se da enostavneje in bolj umirjeno. Zagotovo se da, se ne bi mogla bolj strinjati, a to je določitev posameznega para. Midva sva se za takšno poroko odločila zaradi naju; izključno po najini volji in jo bova od začetka do konca tudi sama speljala; od organizacije, nabave, do poročnega dne in vsega kar bo sledilo.
Kako pa kaj moja vadba? Ah, kakšna vadba neki… Po parih dneh je šla vadba na čakanje. Nimam časa za trening. Po službi so dnevi noro natrpni in res si želim vsaj tistih par ur preživeti z otrokoma, čeprav je tudi to vse pogosteje misija nemogoče in sem za vikende še posebej hvaležna. Tolažim se, da bo takoj po poroki vse boljše, do takrat pa skušam obveznosti, ki jih imam opraviti, ko onadva že spita, razen če to res ni mogoče. Tako se prava zabava zame začne okrog devete zvečer in traja do polnoči, včasih kaj manj, drugič kaj več. Iskreno, ob tako pozni uri, včasih že komaj gledam in res se mi ne da še telovadit. Sem pa poskrbela za blj redno prehrano; ko sme začela delati je namreč število mojih obrokov upadlo iz 5-6 na dan na 2-3, kar je za telo nedopustno, tako da sem zdaj spet nazaj na 4-5, posledično je moje počutje boljše in tudi telo mi je hvaležno. Zankerat bo to očitno vse. Čeprav si vsak ponedeljek znova rečem, da bom danes spet začela, se to vleče že tedne in sem se s tem nekako sprijaznila…. Torej…. v ponedeljek!
Imejte se radi!
G <3
