Dandanes so `naredi si sam` ali DIY projekti zelo priljubljeni; ne samo, da gre za unikatno, lastno delo, temveč so tudi cenovno dostopnejši, poleg tega se lahko ob njih družimo in naredimo izdelek po svoji zamisli. Ko sva se lotila organizacije poroke, sva takoj vedela, da bova veliko stvari naredila sama in predvsem, da bova za vse poskrbela sama. Nekaj večjih DIY projektov je tako že šlo mimo, pa čeprav jim jaz ne bi tako rekla, tisti pravi `crafty`, kot bi rekli Američani, pa še prihajajo. Upala sem, da bom imela čas zanje zadnji mesec pred poroko, a kot se stvari odvijajo, kaže, da se jim bom lahko posvetila šele zadnjih 14dni. Pa vendar sem nekaj malega že postorila.
Moj največji DIY projekt je vsekakor klekljanje. Temu se posvečam že kar zadnje 3 mesece. Čipka za vabila, poročno obleko, ki mi je vzela kar 200 ur dela (res je, da sem je naredila malo večjo količino), za poročno svečo, za blazinico, za podvezico, za torto, za oblekico naše male gospodične, čeprav na koncu ne bo imela takšne oblekice in bom čipko porabila za nekaj drugega, pa to še zdaleč ni vse. Veliko tega me še čaka. Vseeno pa sem imela vmes nekaj časa izdelati tudi druge malenkosti.
Tako so nastale priponke za svate, ki jih je gravirala Tina iz Moi Style (med drugim je poskrbela tudi za unikatne platnice najine knjige spominov, škatlico za prstane, lesene metuljke za naše gospode in gospodiča, napis za torto in mizo gravuro še nečesa, a tega ne izdam…), škrniclji za posip in od včeraj se sušijo cvetni listi. Vem, malenkosti, a bolj me muči, da je vsega kar morava postoriti še ogromno. Od photobooth zidu, dekorativnih izdelkov, tabel, poslikave, fotografij do gugalnice, pogrinjkov, daril, kotička za otroke in podobno.
Poleg tega me čaka še precej sestankov; drugi teden popoldne v Ljubljani, ki bo popolnoma zasedeno s sestanki; čaka me drugo pomerjanje poročne obleke pri Maji Ferme, sestanek z dekoraterko Metko Sporiš – Sanjski šopek in koordinatorko poroke Jasno Likar Jelinčič – Eventnika. Trenutno se spopadam še z izdelavo seznama slaščic in organizacijo izdelave le-teh, končno podobo sedežnega reda, aktivna pa sva tudi na plesnih vajah, kjer pod budnim očesom nekdanjega sosošolca iz srednje šole, včasih aktivnega plesalca, piliva plesne korake.
Zanimivo je. Pravkar sem se domislila še ene super rešitve, ki mi bo prihranila kar nekaj časa. High five!
Uživajte v soncu!
G
