Od junija vam dolgujem še post o Motovunu in našem družinskem vikendu v Istri. Bilo je res luštno, pa čeprav deževno in blatno.
Dolgo smo čakali na ta naš vikend in v tednu pred odhodom je šlo vse narobe. Otroka sta zbolela, nenadno je bilo potrebno poiskati varstvo za malega, opravkov je bilo ogromno, pa še vse za izlet je bilo potrebno urediti. Za konec pa še grdo vreme. Ampak smo šli. Zdravila so opravila svoje, vremenu se nismo dali in v petek smo veselo krenili proti Istri. Potovanja z dvema malčkoma znajo biti včasih zelo naporna, a je vse odvisno od dneva in njunega razpoloženja. Tokrat smo imeli srečo. Bila sta dobre volje, malo sta spala in otroške pesmice resnično delajo čudeže. Vožnja do Ljubljane je bila popolna. Niti enkrat nismo stali.
V Ljubljani smo se ustavili, ker sva se na radiu ognjišče dobila s Francijem; čas je že bil, da dorečemo podrobnosti glede poročne maše in poteka samega obreda. V četrtek sva uredila zapisnik v najini župniji in tako imava zdaj tudi cerkvene formalnosti urejene. Sestanek je bil precej hiter. Glede na to, da sva že pred časom izbrala božjo besedo, evangelij in še vezno besedilo, ki bo pridiga, da sva imela pripravljen celoten potek poročne maše, z vsemi skladbami in stavki, ki sva ga dobila od Kvinteta Aeternum, nismo imeli veliko dela. Dorekli smo podrobnosti in si predali informacije. Odkljukano.
Ker res nismo vedeli, kam naj gremo v takšnem čemernem vremenu jesti, da se bosta lahko otroka gibala, da ne bo v bližini ceste in da se bomo dobro najedli, smo šli v Livado in bili smo res zadovoljni. Po kosilu smo nadaljevali pot proti Istri. Mimogrede smo se ustavili še v Kopru, kjer smo v dodelavo oddali poročno svečo. Bolj smo se približevali cilju, bolj napeto je postajalo ozračje v avtu. A smo z dvema krajšima postankoma tik za mejo rešili tudi to. Zadnjih 20 minut pa na polno peli pesmice in glodali prigrizke. Z nečim jih je pač treba zamotiti.
V Motovun smo prišli sredi popoldneva. Sonce je bilo visoko, svetloba je bila prekrasna in vsi smo se veselili vikenda. Ker je Motovun res majhno mestece, ki se razprostira po celotnem hribčku, je dostop možen zgolj po eni cesti, avto pa je potrebno pustiti na parkirišču ob pokopališču, pred pravim vhodom v mesto. Ker se jaz nisem pozanimala, kako je s parkingom, smo vse do vrha hriba pešačili, jaz z Noetom v rokah in Rio na drugi strani, Matjaž pa s kovčkom, previjalno torbo in mojo torbico. Pestro, ni kaj. Na veliko nesrečo je Villa Borgo umeščena na sam vrh mesteca, tik pod cerkev in hotel, tako da je bila naša pot kar dolga in naporna (beri: če nisi prekomerno natovorjen, je čisto luštna potka), a razgled je odtehtal svoje. Prekrasen pogled na s soncem obsijano dolino, čudovita recepcija Ville Borgo in dih jemajoč apartma z ogromno masažno kadjo in spalnico s čudovitim razgledom. “To si dobro izbrala” je bila pohvala iz Matjaževih ust. In tudi sama sem bila zelo zadovoljna. Velika zakonska postelja, široko dodatno ležišče za Rio, posteljica za Noeta, polno opremljena kuhinja, prijazni in gostoljubni ljudje; res smo bili zadovoljni.
Petkovo popoldne, kolikor ga je pač ostalo, smo prebili na sprehodu po mestu in večerji s čudovitim razgledom. Trudiva se, da hodita otroka spat takrat, ko spanec potrebujeta in ju ne želiva po nepotrebnem mučiti, tako da sta bila ob osmih že v postelji. Dosti smo spali in dobro smo spali in zjutraj nas je čakal res dober zajtrk. Velika izbira hrane, sveže pečeni rogljički, kava, vroča čokolada, jogurti, po želji pečena jajca in terasa s prečudovitim razgledom. Gled na to, da se otroka zbujata zgodaj, za našega fantiča je ob šestih že pozno, smo se do zajtrka že pošteno naigrali, sprehodili in smo bili seveda prvi. Tako smo lahko nemoteno uživali v miru in svežini jutranjega zraka in v prekrasnem pogledu na meglice, ki jih je počasi preganjalo sonce. Čudovito.
Sobota je bila namenjena potepanju. Po zajtrku smo jo ucvrli proti Umagu, a sta oba otroka zaspala in smo pot podaljšali proti Poreču. Vmes smo se ustavili še na ježi, potem pa krenili proti Funtani. Ves čas so nas ob poti spremljale table Dino Park in odločili smo se, da ga obiščemo. Pa ne zato, ker bi bili ljubitelji dinozavrov, temveč zaradi igral, ki so jih promovirali. Glede na to, da je Ria visoka okrog meter in da še ni stara 3 leta, sem bila precej skeptična, če bo sploh lahko šla na vse te naprave… Nihajoča ladja, vlakec smrti, gondola, vrtljivo kolo, vrtiljak… Na vse je lahko šla! To so naprave, ki so prilagojene za tako majhne otroke in na nekaterih lahko otroka spremlja starš. Na koncu pa še ogromen trampolin in tobogani. Čeprav nas dinozavri sploh niso zanimali, je bila izkušnja popolna.
Kosili smo v Konobi Monte Rosso. Izbira ni bila naključna, gre namreč za ranč s poniji, osli in ovcami in izbira je bila več kot očitna. Pa tudi hrana je bila dobra.V Poreču smo se ustavili na sadni kupi in kratkem sprehodu, potem pa smo se vrnili v Motovun. Sobotno vreme je bilo prekrasno in glede na to, da nas je v nedeljo čakalo fotografiranje, so mi po glavi ves čas rojile misli, da se nas bo nebo pa vendarle mogoče usmililo. A zvečer se je že kisalo in še preden smo po večernem sprehodu po mestu in večerji prišli so apartmaja, nas je dobil dež. Kljub prekrasno preživetemu dnevu in nasmejanim otrokom sem šla spat zaskrbljena. Kaj nas bo pričakalo jutri? Bo ali ne bo zdržalo? Še zdaj me muči… Kako se je vse skupaj odvilo…
Sobotni dan nas je pospremil v posteljo z dežjem in upala sem, da ga bo nedelja pregnala. Jutro je bilo sicer mokro in hladnejše, a brez dežja in ko so se razbežale meglice, se je prikazalo sonce. Jana in Simon bi naj prišla okrog 11. ure, zato smo čas, ki smo ga imeli na voljo porabili za raziskovanje mesta in igro na igralih. Mimogrede, igrala v Motovunu so res huda; sponzoriral jih je Porsche in so mali raj za otroke. Bolj se je bližalo poldne, bolj se je vreme kisalo in tik preden sta prišla Jana in Simon, j eže vse kazalo na dež. Spakirali smo se, se lepo poslovili od naše rezidence v Villi Borgo in se odpravili fotkanju naproti. Če kdo misli, da smo morali spet vo prtljago vlačiti po motovunskih uličicah navzdol, ne, ni bojazni, kot gosti smo imeli avto parkiran na bližnjem parkirišču.
Fotografiranje je zame španska vas, resnično nimam nobenih izkušenj, poleg tega mi je preej neprijetno pred objektivom in res se bom morala na poročno fotografiranje kar malo pripraviti. Na srečo je bilo to družinsko fotografiranje in sta naju mala dva toliko okupirala, da nisva imela časa razmišljati o tem, kako v resnici izgledava. Motovunske uličice so popolne za fotografiranje, poročno, zaročno, družinsko. Slikovite so in romantične; polkna, cvetje na oknih, kamnite zgradbe in kamnite ulice, mah, oboki, prekrasno. Za psonatno družinsko fotografiranje smo imeli na voljo dobre pol ure, potem nas je zalil dež. Nekaj časa smo vedrili pod streho ene izmed hiš, se poslikali še v dežju in potem družno sklenili, da nima smisla. Otrokoma jeb bilo že naporno in dolgočasno, začelo nas je zebsti in tako smo po hitrem postopku Motovunu pomahali v slovo, z mislijo in željo, da se zagotovo kmalu spet vrnemo…
Pestro je takšno fotografiranje. Pobiranje dude, hranjenje, nošenje previjalne torbe, pa še en cekarček rekvizitov, lovljenje otroških pogledov, motiviranje in pridobivanje pozornosti, potem pa še dež. Ah ja, saj tega sploh nisem planirala dva meseca, zdaj pa je dež vse pokvaril. A se nismo dali, zato smo se naotili proti poljem lavande, žajblja, mete, maka in nasadom oljk. Upala sva, da bosta mala dva po poti zaspala in da se bo ta čas vreme razjasnilo. Rezultat je bilo nekaj minutno solo fotografiranje, v dvoje pa zelo na hitro. Dež je počasi ponehal, tako da smo lahko naredili še nekaj fotografij, se malo poigrali na gugalnicah, poslikali Loccitane izdelke, ki sva jih imela s seboj, a je bilo glede na vremenske razmere vse bolj na hitro. In bili smo umazani. Nenormalno umazani. Rdeča istrska zemlja se nam je v kepah lepila na obuvala, jaz sem imela umazano obleko, Ria pa bele hlače čisto rdeče rjave. In počasi se je dvignilo sonce, otroka sta postala utrujena, razpoloženje ni bilo več najboljše in na razmočenih tleh se res ne moreta igrati, tako da smo naredili fotke in se počasi odpravili proti domu. Bilo je kratko. Zaradi vremena, zaradi otrok; a sta naju zelo presenetila, lepo sta sodelovala, bila sta pripravljena na akcijo in verjamem, da bodo fotografije popolne.
Ko smo prišli na cestninsko postajo, je bilo sonce že visoko in s cmokom v grlu sem se poslavljala od prekrasne istrske pokrajine. Kislo vreme na zadnji dan nam je pripravilo malce neprijeten zaključek kratkega oddiha, a smo se imeli vseeno super lepo. Jezna sem bila le, ker je sonce posvetilo,ko smo se mi odpravili proti domu. Dan bi lahko veliko bolj izkoristili.
A vsega žal ne gre predviditi in izkušnja je bila kljub vsemu prelepa. Res smo se imeli zelo lepo, uživali smo v drubi drug drugega, raziskovali in ustvarjali nove spomine. Družinsko predporočno fotografiranje pa je tudi uspelo, fotografije bodo zagotovo prekrasne in res že komaj čakam, da vidim rezultat.
Za vse vas, ki pa ne veste kam na kratek oddih in ste siti vseh dobro poznanih obmorskih mest, vasi in znanih krajev, toplo priporočam Istro; Višnjan, Motovun, Grožnjan so prekrasna in slikovita istrska mesta z odlično kulinariko, dih jemajočimi uličicami, slikovito pokrajino in prekrasnimi ponudniki. Kliknite na Villo Borgo, ne bo vam žal.
Uživajte v ogledu fotografij.
Fotografije: JS oblikovanje – Jana Šnuderl
Imejte se radi!
G <3
