Moški nam delajo sive lase in so večkrat kot otroci; smrkasti, prehlajeni, lačni, utrujeni, žejni, tečni in potrebni stalnega kontroliranja, opozarjanja in opominjanja. Potrebujejo več navodil kot predalčnik iz Ikee in so včasih težji od svinčene krogle. Pa vendarle jim imamo in brez njih bi bilo vse drugače.
Zagotovo sem ena tistih žensk, ki lahko sama sestavi Ikeino omaro z drsnimi vrati, popravi mešalnik, odnese smeti, zlepi igrače, natanka avto, prekoplje vrt in obreže drevje, a tega ne počnem. Pohištvo še vedno noro rada sestavljam in kar pričkava se, kdo bo to počel, a vse ostalo je na distanci. Ne zato, ker ne bi želela, temveč zato, ker sva si nekatera opravila razdelila. Ne samo zunaj, tudi v hiši in prav se mi zdi tako.
Četudi zmorem brez moškega in čeprav marsikaj obvladam, znam in sem sposobna, ne vem, zakaj bi vse počela sama. Že itak sem preveč trmasta in velikokrat kaj počnem zgolj in samo iz principa ali zato, da dokažem, da lahko. Komu dokazujem? Možu? On itak ve, da lahko, ker če se bom odločila, bom sama položila ploščice v kopalnici, sprogramirala spletno stran, z otrokoma v rokah spekla pecivo in z njima na krilu zašila obleko. Če mu bom hotela dokazati, da zmorem, se bom pretrgala na pol, samo da bom in on se tega zaveda najbolje. Torej ne dokazujem njemu, ampak sebi. Premikam meje, ki si jih postavljam sama in premagujem izzive, ki jih sama oblikujem. Vedno sem si postavljala cilje nad svojimi zmožnostmi in se potiskala do roba, testirala svojo vztrajnost, pogum, trpežnost in hitrost. Ne vem, zakaj uživam v `trpinčenju` sebe, a še vedno si v zadnjem trenutku naložim več kot je realno sploh možno izpeljati in potem piham, penim, tečnarim in jamram. In se ženem do skrajnosti.
In tukaj vskoči on, moj mož. Da loči zrnje od plev, da prerešeta moje zamisli, da požira moje tečnarjenje in jezo in me postavi na realna tla. Da mi pomaga, kadar trmasto sledim svojemu entuziazmu in me podpira, brezpogojno in vedno. Še predobro se zaveda, da ko se na glavo vržem v vodo, ne bom potonila, pa četudi se bom z zadnjo nitko oklepala upanja; izplavala bom. Včasih se vprašam, kako se mu da, zakaj me posluša, zakaj mi dovoli z glavo skozi zid in zakaj me ne ustavi. Zakaj me ne zabije, še preden se sama zaletim. A očitno so to življenjske lekcije… Lekcije zame, zanj in za najino zvezo.
Želela bi si, da bi bila bolj potrpežljiva, da bi si vzela več časa in predvsem, da bi znala počakati; na pravi trenutek, na pravo priložnost. Vsakič znova se zaletim. Z glavo skozi zid in čez noč želim osvojiti vse, vse kar si želim, znam in zmorem. Ne gre. Zabij si v glavo, da ne gre. Vem, da vse pride ob svojem času in da se stvari zgodijo, ko se morajo, a če samo čakaš, se ne bo samo nič zgodilo in tudi z neba ti ne bo nič padlo. Zato kopljem, vrtam, režem in iščem. Zato delam, ustvarjam in razmišljam. Nikoli se ne ustavim in pogosto se zjutraj zbudim polna idej. In vedno pišem. Zapisujem si kar mi gre čez glavo, kar me navduši, shranjujem fotografije, fotografiram izdelke. Izdelujem si mali leksikon velikih zamisli.
Vem, naporna sem. Nikoli se ne ustavim, ne vležem, ne počakam. Samo rinem naprej, butam ob zid, dokler ne popusti. Na morju ne morem ležati na plaži in doma ne morem sedeti križem rok. Če imam čas, da nekaj ustvarim, bom to naredila. Če imam priložnost, da nekomu polepšam dan, zakaj ne. Če lahko kakorkoli pripomorem k boljši prihodnosti naših otrok, bom. In hvala njemu, ki mi vedno stoji ob strani, ki prenaša mojo jezo in skrb, ki stiska zobe z mano in, ki me tehnično podpira ter se spopada z mojim perfekcionizmom. Včasih sem res utrujajoča, celo tako zelo, da bi se, ko pogledam nazaj, najraje sama mahnila po glavi.
Hitro zapišem še nekaj zamisli in zaprem računalnik. Imam najbolj zlata otroka na svetu, super duper moža in čaka me delovni večer v dvoje. 🙂
Love, Gabrijela
