Še preden sem postala mama sem imela začrtane svoje cilje in čeprav me sedaj veseli še nekaj stvari zraven, sem hkrati še vedno zvesta tudi tistim prvim. Na mojem seznamu je bila vedno tudi poslovna pot oziroma kariera. Glede na to, da sem dinamična, nemirna in ustvarjalna oseba, ki se ji mora ves čas nekaj dogajati, sem že zdavnaj ugotovila, da sedenje na stolu dolgih 40 let (ali še kaj več) pač ne bo zame. Ne bi zdržala. Ne bi zdržala moja hrbtenica, moje noge in roke, še najmanj pa moj um in duša. Stanje na istem mestu ni zame in če ni možnosti napredovanja, potem to ni zame. Vedno iščem nove načine, nove možnosti, nove priložnosti, se razvijam in rastem.
Moja poslovna pot se je na nek način začela že v času študija, tedaj z oblikovanjem klekljanega nakita in se je počasi vzpenjala; vedno je bila postranska zadevan in se ji nikoli nisem prav zares in v celoti posvetila. Nato je sledil premor in po diplomi sem se odločila, da ne bom sedela doma in gledala v zrak, ampak delala. Tako sem odprla svoj s.p. in se ukvarjala z oblikovanjem in svetovanjem. Ko so se zadeve dobro zagnale in se je začelo dogajati, sem po osmih mesecih šla drugič v porodniško. Takrat sem se odločila, da sta na prvem mestu otroka in se bom bolj posvetila njima, zato sem posel postavila na stran. Vsakdo, ki je kdaj bil v podjetniških vodah ve, da če zadeve ne živijo, če se ne dogaja, če nisi aktiven in ne delaš, vse izgubi pomen, učinki se izničijo in si spet na nuli. Tako sem začela v prostem času šivati. Sprva za moja otroka in nečakinjo, nato tudi za druge, spet se je začelo dogajati, a poleg trimesečnega dojenčka in dvoletnice ter kupa drugih opravkov, nisem mogla premikati gor in zato so tudi tukaj zadeve tekle ob strani. Spet se jim nisem povsem posvetila. Nato se mi je ponudila služba. Novi izzivi, nove priložnosti.
Sprejela sem priložnost. Čeprav je bil Noe star šele dobrih 8 mesecev, sem ga pustila v varnih rokah sestre in dobri družbi sestrične in šla delat. Stran od doma. Kar pomeni, da se moraš zjutraj uredit, obuti kaj druga kot copate ali teniske, iti na avtobus in prideš domov šele popoldan. Bila sem navdušena. Po dveh letih in pol čepenja doma, sem bila navdušena nad spremembo, a to je pomenilo, da bodo vsi moji poslovni načrti in cilji spet pristali ob strani. Naj se še tako trudim, usklajujem, organiziram, planiram in delam, nikakor mi ne uspe vsega spraviti v en scenarij. Ali izvisi služba ali moja poslovna pot ali pa jaz.
Zdaj bi marsikdo rekel `Zakaj pa ne slediš sanjam?`. A je res tako preprosto? Pobereš torbo, zamahneš z roko, zakličeš `adijo` in pustiš službo za sabo? In greš na svojo svobodno, samostojno in kreativno pot, kjer si sam svoj šef, kjer ti nihče ne teži in imaš proste roke. Ne, ni. Ker je posredi vedno denar. Ker moraš preživeti otroke, ker jim moraš dati kosilo na mizo in ker jih moraš obleči, plačati zavarovanje, bencin in stroške. Ker te nihče ne vpraša, kaj pa bi ti zares rad počel in kaj so tvoje sanje, samo hočejo kar jim pripada. Tako je tukaj večna dilema; redna služba in stalni dohodek v zameno za početje tistega, kar te ne veseli ravno najbolj in kar omejuje tvojo kreativnost, živahnost in ambicioznost ali lasten posel, svobodno ustvarjanje in ustvarjanje grajenje delčka sveta, ki je zgolj tvoj.
V enem trenutku bi rekla `go for it!` in se vrgla v neznano, a potem se zavem, da še vedno stojim, kjer sem bila do sedaj. Na trdnih tleh, ravnih nogah, s pametjo v glavi in dilemo v duši. Moja mami bi rekla, da se je vedno treba držati tistega, kar je `zihr`; pa čeprav ni tako zelo `zihr` kot se zdi; zanjo niso drzne poteze in ravnanja po vzgibu. Jaz pa vrjamem, da se tveganje splača, da je vredno poskusiti, vsakič znova in vsakič, ko padeš, znova vstati. Napake nas učijo najboljše lekcije in tako smo sami sebi najboljši učitelji in mentorji. Verjamem, da se stvari zgodijo, ko se morajo in da moraš nekaj svoje pozornosti in truda, kljub časovni stiski, kljub vsemu ostalemu, posvečati tudi stvarem, ki jih imaš rad, ki so samo tvoje. Misli imajo neverjetno moč, dejanja vodijo k rezultatom in sanje se lahko uresničijo.
Moja pot se nadaljuje in raje vidim, da vsakič znova (po premoru) začnem iz nule, kot gradim na dosežkih in delu nekoga drugega. Ob sebi imam moža, ki mi zvesto stoji ob strani, me podpira in mi pomaga in skupaj zmoreva vse. Dopolnjujeva se v znanju in sposobnostih in več od tega ne potrebujeva. Torej, mama in posel? Seveda! Ja! Vsakič znova prikimavam. Najdite si svojo pot. Poglejte vse mame, ki vodijo svoje spletne trgovine, mini prodajalne, ki ustvarjajo, režejo, lepijo, šivajo, ki predavajo, svetujejo in pomagajo, ki pišejo, oblikujejo in učijo. Poglejte vse mame, ki si vzamejo čas zase in delajo, kar imajo rade. Poleg služb, poleg otrok, poleg moških in kupa drugih obveznosti. Bravo! Delajte! Grajenje posla je dolgotrajen in zahteven proces; nič se ne zgodi čez noč (vsaj v večini primerov ne,sploh kadar se začne z nule) in vztrajnost vam bo prišla prav. Pogovarjajte se, navezujte stike, delajte, promovirajte, a bodite naravne, bodite pristne in predvsem bodite kdor ste. Četudi s pobruhano bluzo in skuštranimi lasmi, četudi z otrokom na eni in beležko na drugi strani. Spremenite svoje življenje v posel ali posel v svoje življenje, izberite pot, ki vam je pisana na kožo.
Mogoče vam ne bo uspelo danes, jutri ali v enem letu. Mogoče boste morale delati in si gristi nohte, bedeti dolge noči in se spraševati kako bo, kdaj bo, če bo. Bo. Veliko tega je za mano in še več pred mano. Veliko preklekljanih in prešivanih noči, veliko napisanih mailov in oddelanih sestankov, veliko truda, ki se ni obrestoval. A šele zdaj vidim, da se je. Iz vsega tega sem se nekaj naučila. Zato zdaj gradim drugače, zato zdaj živim drugače in zato sem zdaj drugačna.
Ne bodite nevoščljive, ne obremenjujte se z drugimi. Delajte, kar vas veseli. Pomagajmo si, naj se naše poti prepletajo in ne tečejo druga ob drugi. Mame zmoremo!
Love, Gabrijela
