Nisem človek zaobljub, zato jih nobeno leto ne sprejemam, ne zapisujem in se jih tudi ne držim. Ne za silvestrovo, ne na prvi dan v novem letu, niti kaj prej ali kasneje. Nikoli. V tem preprosto ne vidim smisla, ker se jih itak potem ne držimo, ker vmes že desetkrat pozabimo, čemu ali komu smo se zaobljubili in zvodenijo. Edina zaobljuba, ki sem jo kdaj izrekla je bila zaobljuba večne ljubezni in zvestobe, poročna zaobljuba, ki je zame sveta in prekaša vse novoletne. To je zame edina vredna zaobljuba, za vse življenje. Ne obljubljam si hujšanja, več telovadbe, več druženja s prijateljicami in več ustvarjanja z otroki, več prostih večerov z možem ali več družinskih kosil, tudi ne obljubljam, da bom bolj pogosto čistila okna ali pomivala tla. Enostavno ne. Ne zapisujem si zaobljub in ne obljubljam si nemogočega, veliko raje si zapisujem načrte, cilje, ki jih želim doseči. Morda v letu, ki je pred nami, morda v letu, ki mu bo sledilo; kadarkoli, ko bo pravi čas, enkrat že bo.
Svoje načrte si zapisujem glede na realne sposobnosti in možnosti izpolnitve oziroma dosega cilja; čeprav morda že mesece po tihem upam, da mi bo končno uspelo spet začeti s T25, je to samo utopična želja in jasno mi je, da vsekakor vadba ni na mojem primarnem seznamu načrtov in želja, ker sem zvečer preutrujena, prelačna ali prezaposlena in ob devetih res ni čas za potenje in sopihanje; zato s eprepuščam toku, ali bo ali ne bo. Pred kratkim sem se tudi sprijaznila, da LCHF zame ni stil življenja, ampak občasni stil prehranjevanja, na dolgi rok mi namreč ogromne količine maščob sploh ne ustrezajo, poleg tega so se mi začele studiti in mi je po nekaj tednih kar dvignilo želodec, ko sem zavohala svinjsko mast. Torej pride to v poštev samo občasno, za nekaj tednov, potem pa normalno naprej, veliko manj strogo, a vendarle lahkotno. Tudi oken ne bom čistila več kot dvakrat na leto, ker mi enostavno ne znese in ker nimam volje za to, ko vidim, da še isti večer ali dna zatem dežuje in so okna še bolj umazana kot prej. Računam na odbojna oziroma samočistilna stekla, enkrat v prihodnosti. Tudi pomivanje tal je moje precej neljubo opravilo in če je le možno, se mu izognem. Raje desetkrat posesam, kot enkrat pomijem in čeprav vem, da učinek ni enak, to nekako na hitro `shendlam`. Se potrudim.
Načrti, ki se mi danes, ko sem se okrog poldneva končno zavedla, da je res že 2017 in da je tukaj januar, motajo po glavi, pa so veliko bolj bistveni in ambiciozni kot pomivanje, telovadba in `sugarfree` oziroma `lowcarb` prehrana. Pred več kot mesecem dni sem mentorici doktorske oddala načrt za dokončanje študija in promocijo. To je zagotovo ena izmed mojih prvih obveznosti v naslednjih dveh letih. V enem izmed prvih mesecev leta 2017 me čaka strokovni izpit iz socialnega varstva, morda že februarja, takšen je bil moj plan. Z marcem se bo zaključilo eno izmed pomembnejših poglavij v mojem življenju in čeprav še ne vem, kako in kam točno bom šla naprej, imam opcijo, ki se mi zdi res privlačna in se nadejam, da bo tudi pravilna in uspešna. Želim si graditi zgodbo ob zgodbi, da bom lahko nekoč uspešno vodila dve.
Potem so tukaj še načrti na osebnem področju, tisti, ki se nanašajo na zakon in družino, na našo prihodnost in življenje. Še vedno ostajata dva velika cilja, za katera vem, da se v tem letu ne bosta mogla uresničiti v celoti, a se bosta lahko vsaj delno, v večjem deležu in to je edino kar šteje. In potem je tukaj še blog in vse kar stoji za njim in spletno stranjo. Delo na področju porok, ki je sedaj malce obstalo in čakalo na stranskem tiru, pisanje bloga in dodajanje novih tem in rubrik, nova sodelovanja, novi produkti in širjenje kolekcije Lace Lady for Kids ter priprava novih kreacij za otroke. Srčno si želim, da bi imela dovolj časa za vse. Najbolj si želim časa in zdravja, da bomo lahko hodili po poti, ki nam je usojena in si jo utiramo.
Ne verjamem v zaobljube in kratkoročne cilje; vse je med seboj povezano in kar se dogaja v osebnem življenju se prenaša v posel in obratno. Še vedno verjamem v iskrene in pristne ljudi, v srčne zgodbe in radost, v povezovanje in pomoč. Verjamem v projekte, ki se ne zgodijo iz danes na jutri in, ki ne prinesejo uspeha čez noč, ki se gradijo in vpletejo čim več ljudi, v tiste srčne, iskrene in pristne. Še vedno ostaja moj največji projekt materinstvo; za svoja otroka bom naredila vse, gradila gradove iz peska, kuhala tematske obroke, izdelovala lutke za domače gledališče, šivala oblačila po njunih željah in jima posvetila čim več svojega časa. Materinstvo je projekt za celo življenje, najbolj srčen in ljubeč, najbolj odgovoren in naporen, najbolj rizičen in dobiten, posel življenja, kjer nikakor ne moreš izgubiti. Zato bom še bolj pogumno korakala po tej poti in vesela bom vseh, ki boste hodile z mano. Skupaj zmoremo!
Pustite svoj pečat v 2017 in naj 2017 pusti svoj pečat v vas!
Gabrijela
