Izčrpana sem, popolnoma. Nespanje me je po desetih dneh dohitelo in prehitelo. Danes sva v bolnišnici 6 ur čakali na pregled pri specialistu. Tresla sem se, mrazilo me je,bilo mi je slabo in grozno me je bolela glava in prav vse kosti in mišice v telesu. Ne vem ali je to od utrujenosti ter psihične in fizične izčrpanosti ali pa sem morda staknila gripo; upam, da je prvo. Čakanje je bilo ubijajoče, tako zelo mučno. Ker nisva imeli kaj početi, ker se nisva imeli kam prav dati, ker so se minute vlekle v nedogled, ker je en rekel tako in drugi drugače. Zajtrk, kosilo. Zdelo se mi je, da ne bo konca. Pa sva ga vendarle dočakali. Drenažo so vzeli ven, vzeli so tudi metuljčka in dobili sva odpustno pismo. Sicer začasno, a dokončno. Končno. Zdaj jo čaka še tri tedne okrevanja, a bova že. Bomo že.
Od doma sva šli ob 6ih zjutraj, samo na dozo antibiotika in na pregled. Vrnili sva se nekaj po drugi uri. Zaspala je v avtu in spala 4 ure skupaj. To se ni zgodilo že celo večnost. Ne spomnim se, kdaj je sploh nazadnje toliko spala čez dan oziroma če je sploh kdaj. Vedno, kadar je v avtu zaspala, se je takoj, ko smo jo položili v posteljo, zbudila. Danes pa je spala na kavču, oblečena v plašč, z rorekom okrog vratu, Noe jo je cukal za lase in vsi smo se pogovarjali in bili glasni, ona pa je spala. Prav videlo se je, kako je sproščena, pomirjena, srečna, ker je vsega konec, ker je končno doma, ker ne rabi več nazaj. Ves stres, bolečine, zdravila in pomanjkanje spanca so jo pošteno zdelali. Zjutraj pa si bom jaz privoščila kakšni dve uri daljše spanje, mislim da si po vseh teh dneh zaslužim in tako se bova prijetno stiskali v postelji.
In ta bomba sproščenosti je očitno zadela tudi mlajšega. Po našem večernem ritualu, ki je bil danes malce bolj razigran, saj je Ria iz bolnišnice prinesla tri brizgalke in sta se z veseljem igrala z njimi, sta skupaj pogledala risanko in medtem, ko je velika punca jedla večerjo, sem dala Noeta spat. Brez dude, brez joka, brala sem mu zgodbice. Dobljena bitka. Na celi črti. On, ki je dudo-ljubec, obseden z dudo, prazna usta ima samo v vrtcu, je zaspal brez dude. Tako zelo sem bila ponosna nase, da bolj ne bi mogla biti. Po takšnem dnevu, tako utrujena, pa povsem mirna in sproščena.
Bitka za bitko nas bo najbrž pripeljala do zmage. Danes smo dobili vsaj dve bitki, eno z Riino boleznijo in drugo z Noetovim uspavanjem. In eno sem dobila jaz; sama s sabo, ker sem zdržala toliko stresa, toliko pritiska, toliko nespanja in utrujenosti povsem mirno, sproščeno in s trezno glavo, brez nepotrebnega zdiranja, kreganja, tečnarjenja in nesramnosti. Ponosna sem na nas in sedaj si več kot zaslužimo vsak svoj košček miru. Moj se začenja pravkar; z možem na kavču, ob ogledu 18. dela CPD (edinega, ki ga v bolnišnici nisem imela na računalniku in je danes po TV), čeprav vem, da bom zagotovo že po pol ure zaspala. Brez slabe vesti in zasluženo. Srečna in umirjena. Končno.
Baj baj bolnica!!! 🙂
