Čisto iskreno moram priznati, da me politika nikoli ni preveč zanimala, predvsem zaradi tega, ker so se odrasli, ko sem bila otrok lahko o tej temi kaj hitro skregali, zakaj levi, zakaj desni, kdaj Janša in kdaj Drnovšek in pa z mojega lastnega zornega kota, zaradi tega, ker je preveč lažniva, hujskška, preveč obljublja in premalo daje, ker je preveč skorumpirana, ker vsi delajo zgolj za svoj žep, namesto za ljudi, ker je denarja vedno premalo, njihove denarnice pa vse bolj polne, ker znajo vsi lepo govoriti, obljubljati, črpati finančna sredstva, ko končno dobijo oblast pa nič od tega ne uresničijo, ker ni stika z ljudmi, ker nas ne razumejo, ker ne prisluhnejo, ker svojih ukrepov ne sprejemajo v korist ljudem, ampak splošni strategiji, ki jo pletejo, da bodo razmere v državi še boljše zanje in poti do javnega denarja bolj odprte. Spoznavanje ljudi, navezovanje stikov, soočanje s kriznimi situacijami in ukrepi, ki bi resnično olajšali življenje ljudem, širjenje obzorij, sprejemanje drugačnosti, podpiranje manjšin, izenačevanje možnosti in položajev, to so teme, ki so ljudem, ki sedijo v parlamentu precej tuje. Med sejami berejo časopis, brskajo po spletu, `twitajo`, `facebookajo` in še marsikaj drugega, le sodelujejo ne, razen takrat, ko se glasuje; ker je vse dogovorjeno vnaprej, ker ne razmišljajo s svojimi glavami, temveč sledijo navodilom, ker težav ne rešujejo, ker bi jih želeli, morali ali znali, temveč zgolj zato, da nekaj pač naredijo.
In zakaj sploh pišem o tem? Ker zadnje čase ugotavljam, da potrebujemo politike in predvsem političarke, ki bodo zastopali ljudi, ki bodo razumeli, kaj pomeni biti oče ali mati, kaj pomeni delati za 600 eur na mesec, kaj pomeni preživeti 5-člansko družino z nekaj sto evri, kaj pomeni celo življenje delati za nič, kaj pomeni prejemati 250 eur pokojnine, kaj pomeni plačevati šolnino in nič dobiti v zameno in še veliko več. Potrebujemo ljudi, ki bodo delali s srcem in mislili z glavo, ki bodo stopili ljudem naproti, ki bodo želeli dvigniti kvaliteto življenja in nivo varnosti in se nehali izgovarjati na migrante, begunce, tujce, na brezposelnost, na depresijo in revščino, ki bodo pogledali resnici v oči in zgrabili bika za roge. Ljudi. Ne nastavljene politike, ki lepo govorijo in nič ne naredijo. Ljudi. Povprečne, navadne, preproste, z znanjem in izkušnjami in predvsem z življenjskimi izkušnjami.
Včeraj sem gledala dokumentarec President Obama – In his own words. Obama mi je bil vedno ljub, tako miren, tako naraven, tako pristen, tako iskren in človeški, razmišljujoč in s trezno glavo in čeprav se v podrobnosti njegovega vodenja in dela nisem nikoli poglabljala, je včerajšnji dokumentarec moje mišljenje le še potrdil. Brez republikancev, kongresu navkljub je dva mandata uspešno vodil ZDA v času, ko so bile v največji krizi, v največjem breznu, v dveh vojnah in na gospodarskem dnu. Rasi, veri in vsem nasprotovanjem navkljub je zmogel. Uspelo mu je dvigniti državo, okrepiti gospodarstvo, ubiti Bin Ladna in vednarle je ostal človek, to, kar je vedno bil in to, zaradi česar je predsednik sploh postal. Nekateri bi rekli, da nikoli ne bomo vedeli, kaj se je dogajalo za stenami, a mislim, da bi težko 8 letskrival svojo pravo osebnost, svoje resnično življenje, svetovni javnosti na očeh. Nekaj njegovih besed, se mi je še posebej vtisnilo v spomin: `Naučiti se moraš, da ne moreš vedno zmagati, da včasih enostavno ne moreš narediti kar je prav, takrat se je potrebno s tem samo sprijazniti. Nesmiselno se zdi pošiljati vojake v vojno, za katero veš, da je ne moreš dobiti, bolje je razmisliti in ubrati drugo pot. (o vojni v Siriji in umiku sirskega kemičnega orožja ter njegovi odločitvi, da namesto, da začne bombardirati Sirijo, prosi za odobritev kongres) Srečo sem imel, da sta bili hčerki tako mali, da se nista zavedali teže naših pogajanj in dogajanja, da nista razumeli krize, tako sem se lahko umaknil v njun svet in to sem resnično potreboval. (o otrocih, družini in ženi)` Čeprav `je pobil` veliko ljudi (teroristov), je za Ameriko odprl povsem novo poglavje in čeprav so se nekateri z zakoreninjeno in zastarelo miselnostjo ves čas vztrajno borili proti njemu, kritizirali vska njegov korak in vsako njegovo besedo ali misel, mu je uspelo in dandanes strokovnjaki brez težav trdijo, da je zagotovo eden najbolj karizmatičnih in uspešnih predsednikov ZDA, ki je vladal v najbolj kriznem obdobju te velesile. Ko so ga kritizirali zaradi rasne diskriminacije in izgredov, ko so ga dolžili, da ni kristjan, se ni umaknil, temveč je pokončno in odločno povedal svoje stališče in premaknil meje, odprl nova obzorja.
Veliko je `kriz`, `vojn`, ki jih v tem trenutku bijemo v naši državi, a ena, ki ne pojenja ter nas preganja, globalna, tako kot Obamo, je Sirija oziroma širše gledano begunci, ljudje, ki dnevno prihajajo v našo državo, ki iščejo zavetje in nov dom, ki si želijo miru in varnosti ter dostojnega življenja, mi pa jih vztrajno zavračamo, preganjamo, obsojamo, etiketiramo in diskriminiramo. Pomislimo, koliko današnjih prebivalcev Slovenije je v bistvu beguncev. Slovenija je dandanes rasno, kulturno in versko zelo mešana in raznolika država, zadnje čase pa za vse, kar se dogaja, za izgrede, za nasilje, za rope in podobno krivimo zgolj begunce. Ker je pač lažje kazati na tujce, na ljudi, ki jih pred dvema tednoma še ni bilo, na ljudi, ki ne govorijo slovensko in že na pogled ne sodijo v naše okolje, ne zavedamo pa se, da nasilje ne izvira od njih, da ga niso prinesli oni, temveč je prisotno že leta, desetletja. Tudi naši ljudje pobijajo, tudi naši ljudje ropajo, posiljujejo, so nasilni, grozijo, požigajo, nastavljajo bombe in ubijajo svoje žene, otroke in sorodnike. Vem, da je naš življenjski standard nizek, da nimamo služb, da ni stanovanj, da so vrtci polni, da vsi tisti, ki smo tukaj rojeni ali tukaj živimo že leta, kot polnopravni državljani, ne dobimo ali nimamo tistega, kar bi morali ali bi si zaslužili imeti, a tudi oni niso nič manj ljudje, tudi oni si nič manj ne zaslužijo miru, varnosti in dostojnega življenja. In kadarkoli se pojavi stiska, vedno stopimo skupaj, pomagamo, pokažemo, da smo srčni, da smo odprti, da znamo deliti, a ne dobimo zadostne zaščite s strani države, ljudje `tam zgoraj` tega ne znajo ceniti, nam ne pomagajo, nas ne podprejo. In ko gre vse narobe, ko so razmere, kljub našemu trudu samo še slabše, začnemo s prstom kazati na tiste, ki jih imamo za vsiljivce, namesto na tiste, ki so vse skupaj v resnici zakrivili.
Spomnim se ljudi, ki so zaradi politike, zaradi gospodarskih razmer v državi, zaradi neplačila opravljenega dela storili samomor. Vsakič sem se vprašala, zakaj se to dopušča, zakaj si nekdo vzame življenje, pa s sabo ne `vzame` še koga. Zakaj se vsi, ki so leta kradli ljudem in državi sprehajajo na prostosti, vsi, ki so delali in zanje s svojimi žulji služili ta denar pa stradajo, se komaj prebijajo, so zaprli podjetja ali jih morebiti celo ni več med nami. Zakaj to dovolimo? Nekdo, ki si sam sodi, mu ne more biti sojeno… Vem, sliši se čudno, neumno, grozovito, a vendarle je iskreno. Hranimo ljudi, zaradi katerih na stotine ljudi strada. Sodni mlini zanje meljejo v drugačnem ritmu in postopki zastarajo. Ljudem rušijo črne gradnje, vplivnim pa papirje vedno znova pospravijo na dno predala. Z davkoplačevalskim denarjem si najemajo in kupujejo nerazumno drage avtomobile, letala, hotele, plačujejo poslovne poti, kupujejo premoženje. Pa smo tiho. Pa smo srečni, samo da nam še česa ne vzamejo, samo da nas pustijo pri miru, samo da lahko živimo svoje življenje. Dokler ne bodo segli po mojem, se me ne tiče, me ne boli, ni moja stvar. Pa res ni? Vse to smo mi. Vse to so naša življenja in vse to je prihodnost naših otrok.
Kakšne dragi senčniki za tržnico, kakšne drage klopi v parku in podobne zadeve. To je razmetavanje denarja. Potrebujemo spodbudno politiko za mlade družine, delovna mesta za mlade, vrtce, šole, potrebujemo igrišča, igrala in fitnese na prostem, potrebujemo javne previjalnice in stranišča, brezplačno telovadbo za otroke in starostnike, skupine za osebnostno rast, več neprofitnih stanovanj, dostopnejše kredite in nižjo obrestno mero za priviligirane skupine, cel kup novel različnih zakonov in še ogromno drugih zadev; lahko bi naštevala do jutri. Dvigniti moramo življenjski standard in kvaliteto življenja in začeti pri ljudeh, ne papirjih. Zadovoljni državljani, srečni otroci, varne družine, aktivni starostniki, sprejeti in zaželjeni hendikepirani in bolni, enakovredni geji in lezbijke, zaposlene matere – to so ljudje, ki nam bodo pomagali krepiti gospodarstvo, politiko in državo, ker samo ljudje, lahko dvignemo življenje na višjo raven in čas je, da se začnemo tega zavedati.
Mogoče današnji zapis nima veliko veze z materinstvom, a ima veliko veze z mojo osbenostjo in iskreno želje po boljši, prijaznejši in predvsem bolj odprti državi enakih možnosti za vse, da nam ne bo potrebno bežati v tujino, da se ne bomo rabili boriti proti tujcem in da bomo zadovoljni s svojim življenjem. Da bo tudi življenje naših otrok boljše in lepše, zdaj in čez 50 let.
Pa lepo soboto!
Gabrijela
