Velikokrat mi prijateljice, znanke in druge mamice rečejo, kako mi uspe zraven dveh malčkov. Občudujejo moj zagon, voljo, motivacijo in delavnost, vztrajnost, energijo in prodornost. Vsakič, ko dobim `high five` se hvaležno namuznem, iskreno hvaležno, prav malo počaščeno in iskrice dobim v očeh, hkrati pa tudi malo potuhnem, pritajeno in čisto nevidno. Ker ni vse zlato, kar se sveti in za tem je veliko napora, znoja in truda. Iskreno vesela sem, kadar kdo opazi moj trud in dosežke, ki se vsakomur, ki še ni bil v enaki situaciji, zdijo neznatni. In želim vam povedati, da lahko uspe vsaki. Da je v vsaki izmed vas kanček kuharice, slaščičarke, zdravnice, kreatorke, pisateljice, prodajalke in vzgojiteljice. Le pristop rabite. Saj vem…
Resnici na ljubo, mi ne rata; ne vedno, ne vse in predvsem ne takrat, ko bi si to najbolj želela. Vse skupaj je ponavljajoče se poskušanje. Moj pristop je nekako že izpiljen in ključna je organizacija, na vsakem koraku, vedno in povsod, za vsako stvar. Vedno razmišljam tri dni vnaprej, nenehno si zapisujem, lepim listke v planer in razmišljam. Tudi, ko ležim, tudi sedaj, ko pišem, tudi, ko spim. Ničesar ne prepuščam naključju,ker je zraven otrok teh itak vedno preveč. Poleg vsega, kar kot mama moram početi, si puščam še prostor za stvari, ki jih rada počnem. Te mi dajejo zagon, občutek uspeha, rasti in pomembnosti, me sproščajo in dodatno motivirajo. So opravila, ki se jim ne morem izogniti in ta sem vzela za svoja; ker tako pač je in ker če jih bom sovražila, jih bom še 50 let delala z muko. Tako perem, likam, sesam, umivam kopalnico, pospravljam, kuham, sortiram in zlagam z veseljem, ker druge ni, ker je to treba narediti. Zadeve si popestrim tako, da jih opravim mimogrede; ob televiziji, ob glasbi, v družbi otrok, večer prej, na hitro med Noetovim počitkom. So opravila, ki jih obožujem, kot je šivanje, ustvarjanje, pisanje, klekljanje, pečenje; za nekatera si vzamem več časa, za druga manj, a želela bi si, da bi lahko ves čas počela tisto, kar imam rada in me osrečuje. Tako to počnem ob večerih, kadar seveda nisem preveč utrujena, ob vikendih, kadar za uro ali dve otroka popazi mož ali v času, ko Noe spi in se z Rio igra Matjaž. Pa tista, ki jih ne maram? Ne govorit! Ne maram umivanja oken, brisanja tal, brisanja prahu in pobiranja pajčevine. Zguba časa. In čeprav se mora narediti, sem tukaj zelo selektivna. Jabolko večnega spora z mojo mami, ki misli, da je brisanje tal življenjskega pomena in umivanje oken nujno vsaj pred vsakim večjim praznikom. Tako se vedno kregava okrog tega in bolj kot ji razlagam, da so se časi spremenili, da mame nena več samo hodijo v službo ter skrbijo za dom in otroke, ampak počnejo še celo goro stvari zraven (prosim, poglej mene! – a me vsakič spregleda), manj ji je to jasno. Po njenem je to pač treba početi; tla pomivati dvakrat na teden, pajčevino pobirati vsak mesec in prah brisati vsak konec tedna. Oprosti, ampak pajčevine ne vidim, ker sem skoraj vsak dan doma manj kot dve uri in še to zvečer, tako da je ne vidim, poleg tega ne gledam pod strop in v kote, ker tam ni nič zanimivega. Madeži na tleh se najbolje vidijo v sončni svetlobi in če te takrat ni doma, jih pač ne vidiš ali pa je enostavno cel kup drugih stvari, ki jih moraš narediti in ti za to zmanjka časa. Skozi okna ne gledamo; rolete dvignemo in spustimo v trdi temi, tako da madeži niso vidni, rože zalijem enkrat na mesec (hvala bogu so orhideje res nezahtevne in hvaležne) in v glavnem se mi zdijo stekla, ki so na nenehnem udaru vremenskih razmer res nepomembna; sčistim jih enkrat na leto in še takrat vedno potem dežuje. Brisanje praha pa je itak nočna mora. Vse kar obrišem se v dveh sekundah delno spet spusti nazaj in potem se vrtim v začaranem krogu. In prah se nabere v dveh dneh. Kdo pa ima čas in voljo dvakrat tedensko skakati s krpo, prestavljati goro vseh teh okvirjev, spominkov, sveč, podstavkov, nočnih lučk, igrač in knjig in iskati vsak zametek prahu. Odpade. No, vsaj ne bosta imela alergije na prah, ker sta ga že od malega navajena… Hecam se, a dejstvo je, da so ta opravila zelo nadležna, zelo zamudna in čista izguba časa, ker je čez dve uri vse po starem. Na tla pade čokolada, polije se mleko in razsuje smoki in voila, tukaj je stara slika. Moja mami reče, da ne morem tako gledati, ker potem ne bi nikoli čistili. Saj vem, pa vendarle. Tolažim se…
Tolažim se, ker mi ne rata vse in ker ne uspe vsega narediti. Ker ne izpolnim vedno pričakovanj drugih, kaj šele svojih. Ker delam, ustvarjam, gradim in kujem, a na nekatere stvari pozabljam. Kaj hočem, mi je pač bolj pomemben poln hladilnik, pomita posoda, posesana tla, zlikano perilo in čista školjka, kot `see through` okna in zloščen laminat. In raje kaj dobrega spečem, kot brišem prah in lovim pajčevine. Vsi nismo za vse. In, ko mi moja mami reče, da to ni vredu, da tako ne gre, se samo namuznem (še večkrat pa pošteno razkurim), povem, da takšna pač sem, da me to ni sram priznati in grem dalje.
Zato ne se jeziti, ne si očitati in ne govoriti, da vam ne more uspeti. Delajte kar morate in kar imate rade, vse ostalo pustite, naj počaka. In zato hvala vsem, ki se vam zdi, da mi uspeva, da počasi korakam naprej (čeprav res počasi in sigurno) in da so moj zagon, motivacija, volja in delavnost občudovanja vredni. Mogoče se zdi enostavno, mogoče se zdi, da mi vse `zlaufa` brez težav, pa ni tako. Zadaj je veliko odrekanja, veliko neprespanih ur, veliko prepirov z možem, ki me ne razume vedno in, ki mi želi pomagati, a mu včasih ne dovolim blizu, veliko potu in solz, paničnih večerov, ko ne vem, če bom lahko vsa opravila stiščala v tisti dve uri do polnoči in prenatrpanih dni, ko se bi najraje sesedla, ko pridem domov. Včasih je obisk trgovine `rollercoaster` in se mi zdi, da so vse oči uprte v nas in drugič smo najbolj umirjena in urejena družinica (priznam, bolj poredko). A se da. Postavite si cilj in mu sledite. Brez izgovorov, brez odklanjanja in z veliko volje. Naj bodo otroci motivacija in nagrada. Včasih se vprašam (vsaj enkrat na dva tedna), zakaj to počnem, kam pravzaprav grem in kaj bi rada dosegla in spet ponovim vse, kar me motivira in spodbuja, da delam, kar delam in da se odrekam. Verjemite, včasih je pasje težko, včasih zbiram zadnje atome, da opravim delo, ki me čaka… Včasih mi enostavno ne uspe, ne rata, ne gre. Včasih vse odpovem in se samo igram z otrokoma in včasih smo samo mi, v vsej veličastni `razvalini` družinskega doma; z neopranim perilom, polnim pomivalnim strojem umazane posode, z drobtinami na tleh in nametanimi igračami.
Uspeh je relativen. Štejte kot uspeh vse, kar uspete opraviti, vse kar vas nasmeji, vse kar osreči otroke in vse s čimer nekomu polepšate dan. Pišite in si delajte kljukice, tako boste na koncu dneva videle, kaj ste dejansko opravile; tako boste imele občutek, da ste si večer na kavču res zaslužile. in ne pozabite… Organizacija je ključna. Četudi vam vedno ne uspe, so padci ključ do uspeha. Sčasoma se boste naučile v eni roki držati otroka in z drugo mesiti testo, z eno mešati juho in z drugo hraniti otroka, v desetih minutah obesiti perilo, posesati in pripraviti zajtrk in v eni uri narediti generalko. Naučile pa se boste tudi ceniti sebe in svoje sposobnosti. In to je bistvo vsega truda. Biti zadovoljen sam s seboj. Šele takrat vse dobi smisel.
Love, Gabrijela
