Pokanje in ognjemeti

0

Prazniki so dobesedno pred vrati, z njimi pa tudi vsi mogoče ognjemeti, pokanja in podobne zadeve, ki grejo meni osebno blazno na živce. Kot prvo se mi zdi to povsem nepotrebno `kurjenje` denarja in onesnaževanje okolja, hkrati pa tudi vznemirjanje okolice, predvsem otrok in živali in prav v slednjih primerih imam veliko izkušenj.

Otroke je pokanje vedno motilo in čeprav sta kot dojenčka oba polnočne ognjemete in vse ostale pokajoče nevihte prespala, sta bila čez dan vedno vznemirjena, še posebej na božični in silvestrski večer, ko pokajo že od jutra in so poki tako glasni, močni in bobnajoči, kot bi bila vojna. O živalih pa raje sploh ne bom govorila. Doma imamo 11 let starega psa, ki je bil skoten točno na božični večer in mu je bil strah pred pokanjem očitno položen v zibelko. Prvo leto nam je v času praznikov zaradi strahu pred pokanjem kar trikrat pobegnil in to so bili zagotovo najbolj stresni, žalostni in živčni prazniki, kar se jih spomnim. Prvič je pobegnil že pred božičem; preskočil je ograjo. Nismo imeli pojma, zakaj, kam, kako, nikoli prej nismo opazili strahu red pokanjem in si njegovega obnašanja nismo znali pojasniti. Ker nismo vedeli, kako naj se lotimo iskanja, smo takoj naslednji dan zjutraj poklicali azil, kjer so nam povedali, da so jim sporočili, da imajo v kontejnerju bližnjega podjetja prav takšnega psa, da se je torej zatekel k njim. Bil je kakšna dva kilometra od doma in celo noč se je potepal. Gospod, ki ga je vzel na toplo, mu je odstopil klobaso, ki jo je imel za malico, mu ponudil svežo vodo in zanj zelo lepo poskrbel. Ko je moj oče prišel ponj, mu je tudi odkrito povedal, da bi ga, v kolikor nihče ne bi prišel ponj, odpeljal domov. Drugič je pobegnil točno na božični večer; ko smo prišli domov iz cerkve, nas je pričakalo prazno dvorišče. Tokrat je preskočil povišano ograjo. Cel večer smo ga iskali, se vozili po okoliških ulicah, pregledali gozd, spraševali sosede ali so ga videli. Božična večerja se je ohladila preden smo sedli k mizi in po večini nihče ni imel apetita, samo drug drugega smo dolžili, kdo je kriv, da je pes ostal zunaj, namesto, da bi ga zaprli v hišo. Drugi dan smo ga našli, s pomočjo radia City, a bil je daleč od doma; pretekel je kar 4 kilometre, ob najbolj prometni cesti v Mariboru, štiripasovnici in prečkal hitro cesto. Spet smo bili presrečni, da je doma. Rahlo poškodovan od skoka preko visoke ograje, izmučen, a sicer zdrav.

Od takrat smo ga imeli cele praznike v stanovanju, čez dan in ponoči; ven smo šli samo na sprehod, pa še to je bila zanj strašanska muka, ker se je vsakič, ko je počilo takoj obrnil nazaj proti domu in sploh ni želel naprej. Tako smo ukinili tudi sprehode in je potrebe opravljal kar na zelenici. Prazniki so bili mimo, nekaj dni po novem letu so se zadeve umirile, a pozabili smo, da našemu božiču in novemu letu sledi še pravoslavni. Pes je bil na dvorišču, ko je počilo; takoj sem stekla dol in odprla vrata, a je že preskočil ograjo in izginil. Spet, neznano kam. Tretjič.  Na srečo smo ga našli; prijazni ljudje so ga našli, ko je prestrašen taval po ulici in ga vzeli v stanovanje; točno tam, kjer sem ga jaz nekaj minut kasneje iskala, a je bil že na toplem. Spet smo ga našli preko radia City, ljudje, ki so ga imeli v stanovanju so namreč slišali naš oglas o izgubljenem psu in nas kontaktirali.

Trije pobegi in trikrat smo imeli srečo, da smo ga dobili nazaj. Odtlej je vedno, kadar grmi ali poka v stanovanju. No, pa tudi, kadar je zelo mraz, kot sedaj pozimi, ko je minus in poleti, kadar je huda vročina. Imeli smo srečo, da je zelo prijazen, miren, ljubeč in zaupljiv pes, da lahko k njemu vsakdo pristopi, da si takoj pridobi zaupanje in da je že na pogled videti prijazen in umirjen. Je mešanec med samojedom in labradorcem, velikosti labradorca, z daljšo belo dlako, a ne tako košato, kot jo ima samojed. Ima zelo prijazen pogled in po izgledu spominja na švicarskega ovčarja, le da nima tako špičastih ušes in gobca.

In tako se vsake praznike, vsak božič, novo leto in veliko noč, vsak prvi maj, vsako leto v času festivala Lent sprašujem, ali je to res potrebno, ali je potrebno spuščati denar v zrak in s tem škoditi okolju, ljudem in živalim. Resnično ne razumem, kakšno zadoščenje ali veselje vidi človek v tem; precej stane, glasno je, pusti kup odpadkov in ozračje smrdi še dneve. Da sploh ne govorim, kakšen imamo potem vrt in zelenico, da je ulica polna ostankov počenih petard, palic od raket in kartonastih škatel od baterij, da so papirji in ostanki, ki padejo na tla povsod in da to potem čistijo ljudje, ki tega v resnici sploh ne uporabljajo. Da sploh ne govorimo o uporabi pirotehničnih sredstev med mladimi, o njihovih drznih podvigih in enostavni dostopnosti teh izdelkov kljub striktni prepovedi uporabe v času pred in med obema praznikoma. Pirotehnični kontejnerji stojijo pred Mercator centri, pirotehniko prodajajo v Lidlovih trgovinah, na vsaki stojnici, na tržnici in v tem času dobesedno povsod. Prepovedano je, a vsem na očeh. Kako lahko pričakujejo, da se bo pirotehnika uporabljala samo za božič in novo leto, če pa jo prodajajo že cel mesec prej. Potem bi morali tudi prodajo omejiti zgolj na dan pred božičem in pred novim letom.

In potem nas vsi mediji, informativni portali in oddaje dobesedno posiljujejo z grozovitimi, ogabnimi in človeku neprijaznimi fotografijami poškodb otrok, mladoletnih in odraslih, z odtrganimi udi, raztrganinami, amputiranimi udi in poškodbami, ki jih povzroči pirotehnika. Dokler bodo tovrstna sredstva na voljo in v prosti prodaji, se bodo takšne stvari dogajale. Zunaj bo cel kup prestrašenih živali, na urgenci vsak dan več poškodovanih in ljudje bodo imeli zaradi uporabe teh sredstev trajne posledice. In naše okolje, za katerega se tako trudimo, recikliramo, ločujemo odpadke, zmanjšujemo izpuhe in uporabo škodljivih plinov, se poslužujemo zelene energije in alternativnih virov, gre v nekaj dneh v maloro, dobesedno.

Rešitev? Umakniti pirotehnična sredstva iz prodaje, povsem; ker so nepotrebna in moteča ali pa jih obdavčiti s tolikšno stopnjo davka, da si jih bodo lahko privoščili le tisti res premožni in vršiti nad prodajo in nakupom tako strog nadzor, da bo vsem postalo jasno, da so zadeve resne. A kot vedno, nam ali jim, je tudi tokrat vseeno. Vseeno za otroke, ki si bodo z eno napačno odločitvijo uničili življenje, vseeno za objestneže in piromane, ki strežejo po življenju drugih, vseeno za otroke in živali in vse, ki jih to moti. Pirotehnika je zame povsem nepotrebna nadloga in čisto lepo bi se imeli tudi, če te svinjarije ne bi spuščali v zrak; potem bi mogoče na takšne dni namesto v zrak, več gledali drug drugega v oči in se pogovarjali. Rakete me več ne pritegnejo, vse tiste iskrice so povsem nezanimive, ker jih zameglijo in uničijo poki, ki so naravnost oglušujoči. Včasih se še hiša trese od super močnih petard; vojna, potres, orkan – ne, samo objestnost nekaterih posameznikov, ki s pirotehniko hranijo svoje agresivne nagone in nesamozavestne osebnosti.

Comments

comments

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj