Zadnje tri tedne nenehno kašljam in sem kar naprej prehlajena, sploh ne morem iz tega začaranega kroga. Vsak dan znova me boli grlo in že več dni zapored imam pošteno vneto, zadnje tri oziroma štiri dni pa se bolečina širi tudi prosti ušesu. Danes me je pošteno zakuhalo. Poln nos, zamašene dihalne poti, vročično čelo, tresenje in prezeblost, grozne bolečine v grlu in zbadanje v desnem ušesu. niti slučajno nisem dobre volje. Že cel dan kar naprej tipam uho, z različnimi dotiki poskušam, koliko v resnici boli, brišem nos, kiham in kašljam. Otroka sta že vidno potrebna vrtca, začele so jima popuščati zavore in karkoli počnemo, jima takoj postane nezanimivo. Pa tudi jaz sem po slabih dveh tednih sita nenehnega kuhanja, pospravljanja, brisanja, sesanja, zlaganja, opozarjanja in nadziranja. Glede na zadnje in edino vnetje ušesa, ki sem ga imela, ko sem bila drugič noseča, si res ne želim, da bi se kaj takšnega ponovilo, a samo čakam, kaj se bo razvilo. In glede na to, da sta moja volja in počutje bolj na dnu kot vrhu, si želim, da bi mi znal kdo brati misli. Da bi se samo vlegla in bi mi bilo vse prinešeno `k riti`. Saj ne, da tega moj mož ne bi naredil, itak da bi. Ampak meni se ne da razlagat kaj bi imela, kaj potrebujem. Tako uničeno se počutim, da bi rada, da mu je brez besed jasno, kaj hočem piti, kaj hočem jesti, da si želim cel kup vitaminov in predvsem debelo koco.
Tako pa se ne počutim samo danes… večkrat se. Večkrat si želim, da bi mi znal brati misli. Večkrat si želim, da bi moj mož kaj naredil, pa on tega ne ve. Seveda, ker mu ne povem, ker si enostavno želim, da bi čutil. Da bi, ko leživa na kavču točno vedel, kam naj položi roko, da bi, ko mi je hudo točno vedel, kdaj potrebujem objem in kdaj spodbudne besede, da bi bil tiho, ko so besede odveč in povedal nekaj energičnega ali nekaj nežnega ali nekaj čustvenega, ko potrebujem besede. Da bi vedel, kdaj si želim med vikendom dalje spati in kdaj naj me raje brcne s postelje, da ne bom potem slabe volje, kdaj si želim, da bi šli na kosilo v restavracijo in kdaj si raje želim ostati doma, kdaj bi mi pasalo, če sva dve uri sama in kdaj si bolj kot vse želim družbe otrok. Želim si, da bi vedel, kdaj se mi po glavi motajo žalostne misli in kdaj moj um kar cveti, da bi razumel, zakaj sem enkrat vsa srečna in drugič povsem na tleh, da bi vedel, kako pomemben je včasih zame dodaten poljub v slovo in, kdaj je še en odveč. Da bi mke stisnil, ko niti sama ne bi vedela, da to potrebujem in me motiviral, ko bi mi začela upadati volja. Da bi brez besed znal narediti točno tisto, kar v tistem trenutku potrebujem.
Naporno, saj vem. Vse bi moral vedeti, ne da bi mu povedala. Čudne zahteve, a prepričana sem, da nisem sama v tem, da se še katera kdaj, če ne velikokrat počuti točno tako. Ko si želiš, da bi se misli samo prenesle, brez besed, brez razlage, brez nepotrebnega naprezanja, da bi točno vedel, kaj se mi mota po mislih in kaj bi me v tistem trenutku najbolj osrečilo. Ne pa, da mu včasih povem, pa naredi povsem drugače, kot sem si zamislila jaz, ali pa potrebuje dodatno razlago ali morda cela navodila. Kaj res? včasih si želim, da bi me preprosto prijel za roko in čutil moje misli, videl moje želje, razumel moje potrebe. Brez besed, brez namigov, brez razlage. Včasih si želim, da bi s elahko samo stisnila k njemu in bi bilo vse bolje. Že res, da njegov objem vse pozdravi, vse pomiri, a ko se v meni kuha neurje, je lahko vsak dotik napačen. Včasih si želim tolažbe, drugič, da me samo posluša, tretjič, da mi kaj odgovori ali me celo ustavi. Se sliši čudno? Mislim, da bo vsaka ženska razumela… Včasih, ko sem žalostna, imam raje mir in tišino, drugič ga želim ob sebi in po vrhu vsega si želim, da bi on točno vedel, kdaj kaj hočem. Govorjenje me včasih izčrpava in enostavno ne da se mi, ne da se mi odpreti ust, ne da se mi začeti pogovora in ne da se mi iskati rešitev. Samo želim si, da se stvari postavijo na svoje mesto; brez mojega posredovanja, brez truda in brez odrekanja. Samo naj se uredijo. Bi pa bilo tudi priročno; da ne bi rabila za vsako skodelico čaja vstajat iz kavča, iskat telefona po celem stanovanju, si sama pripravljati večerje, iskati zanimivega filma med nekaj sto programi. V vsakem primeru bi bilo zaželjeno.
Nekako tako se počutim zdaj. Če bi bilo možno, bi se že ob štirih preoblekla v pižamo in skrila pod koco ter gledala televizijo. Ob petih sem za kakšnih 20 minut na pol zadremala na kavču, medtem, ko sta se otroka igrala in je mož pospravljal lučke. Ja, pri nas s prihodom novega leta odhaja praznično vzdušje in od vse praznične dekoracije imamo samo še jelko, ki bo prav tako prej ali slej spet pristala v škatli. Najbrž v petek. v tem trenutku se mi zdi vse odveč in želim si samo miru, čeprav to sploh ni v moji navadi in sem imela danes v planu še zlikati kup perila, ki se je nabral v zadnjih nekaj dneh, a bom tole vendarle preložila na jutri in večer preživela ob nekaj skodelicah vročega čaja, ki ga bom kot za šalo zlivala vase, si pol telesa namazala z oljem 31 in upala, da se bom jutri zbudila prerojena.
Dragi prosim, preberi mi misli in pripravi oblačila za jutri zjutraj ter rezervna oblačila in plenice za v vrtec, darilca za vzgojiteljice, spravi v red mojo torbico in mi pripravi malico za jutri ter me ob tem še prijetno grej na kavču. Sem skromna, kajne? No, še vedno upam, da bo kdaj vendarle nastopilo obdobje telepatije, verjamme, da bo takrat vse lažje. 🙂
