Spremljam slovenske mamice, blogerke, ženske in spremljam tuje blogerke, tuje oblikovalke, tuje mamice; ne zato, ker slovenske ne bi bile dovolj zanimive, a včasih sem prav sita dogajanja na naši `sceni`. `Glej jo, tale nosi krzno, poglej tole, kakšne visoke pete ima v tem snegu, glej, tale ima pa torbico za 2000 eur, le od kod ji denar`, da ne govorim o ` kakšna draga oblačila mu oblači v vrtec, samo da se pokaže, otroška soba pa res ne sme biti črno bela, otroci rabijo barve, tale pa čisto pretirava z nakupovanjem, od kod jim vse to, mar res toliko zaslužijo in kako ji to uspe, to je samo igranje`, do tistega da vsakdo, ki piše blog s tem služi.
Prav povsod vtaknemo svoj nos, v resnici pa naše obzorje ne seže dlje od lastne ograje. Če bi se vsaka, ki nos vtikuje v tuje zadeve, pol toliko ukvarjala z lastnimi, bi bilo tudi pri njej vse drugače. Spoštujem slovenske zgodbe o uspehu, občudujem ljudi, ki so dovolj vztrajni in prodorni, da grejo za svojimi sanjami in jih tudi dosežejo, ploskam vsem, ki si dandanes upajo, ne glede na to, da jih z vseh strani bombardirajo z omejitvami, nepotrebnimi vprašanjimi in odvečnimi pridigami. Uspelo jim je. Nekaterim v mesecu, drugim v enem letu, trejim v nekaj letih, a jim je. Odkimavamo z glavo, kadar poslušamo o uspehu ali gledamo prispevek o izvrstnem produktu, kot da je to nemogoče, kot da našim ljudem ne more uspeti in nezavedno ploskamo, ko nekomu spodleti. Ker smo itak vsi vedeli, da mu ne bo uspelo, ker nekomu takšnemu pač ne more uspeti. Ker imajo nekateri preveč `jajc` in mislijo, da ljudje komaj čakajo na njihovo zamisel. Pa ljudje res ne čakajo? Pa človeku z zamislijo res ne more uspeti?
Uspelo mu je! Uspelo mu je, ko je dvignil pisalo in zapisal svojo idejo, ko je odtipkal telefonsko številko in jo delil s prijateljem, ko je poslal elektronsko pošto nekomu na drugi konec države in ga prosil za pomoč. Uspelo mu je, ko si je priznal, da je zamisel dobra in da jo želi uresničiti, ko se je odločil slediti sanjam in ko si je priznal, da potrebuje pomoč, da vsega ne bo zmogel sam. Ure, dneve in tedne je preživel za računalnikom, za strojem, v delavnici, v laboratoriju, na sestankih. Četudi mu ni uspelo prvič ali drugič, mu bo morda tretjič. Uspeh je probati. Uspeh je tvegati. Kdor bo vztrajal bo prej ali slej našel pot do cilja. Kdor bo poskušal, bo našel način in ljudi, ki ga bodo podprli. Le kdor pade, se lahko pobere in z dna vodi samo ena pot, navzgor.
Tako zelo smo omejeni s cono udobja in varnimi izbirami, da si ne upamo stopiti iz okvirjev in pogledati v prepad, kaj šele onkraj prepada – kot da poti tja ni, kot da za nas ne obstajajo zvezde. Varna služba, 40 let dolgčasa in nesreče, stresa in neprespanih noči, mučnih odnosov s sodelavci in mizerna plača. Slabo počutje, pešanje zdravja, osebno nezadovoljstvo in porušeno ravnovesje v življenju. Samo zato, ker želimo ustrezati nekim pričakovanjem, ker želimo, da bi bili srečni starši, prijatelji, sorodniki; ker to pričakujejo, ker je to normalno, ker je to varno. Namesto, da bi nas vodile lastne želje in sanje, ambicije, znanje in sposobnosti, nas zavirajo mnenja drugih, njihovi strahovi in njihovi dvomi.
Čas je, da se začnemo ukvarjati sami s sabo, da iz mnenj drugih poberemo, kar je za nas koristnega in pustimo, kar ne potrebujemo. Čas je, da si drznemo in upamo. Da nehamo drugim držati ogledalo in pridigati, temveč, da se sami pogledamo v ogledalo in vprašamo, kaj v resnici želimo, kdo v resnici smo. Briga me, če soseda nosi krznen plašč in vozi Porsche, to nikoli ni bil moj stil, tudi če bi imela ves denar tega sveta, pa ga na srečo nimam in se s tem ne rabim ukvarjati. Ne zanima me, koliko kdo zasluži in za kaj zapravi, koliko nakupuje in kje oblači otroka. Veselim se s tistimi, ki jim uspe in jih občudujem. Iskreno in brez zadržkov in se hkrati sprašujem, kaj ovira mene, zakaj si tudi jaz ne bi upala. Drzne, pogumne in uspešne zgodbe bi nas morale navdihniti z motivacijo, upanjem in voljo, ne pa navdati z dvomi in obrekovanjem. In zgodbe o neuspehu bi nam morale biti v poduk, v razmislek in svarilo.
Danes sem spoznala še eno mamico, ki sledi svojim sanjam, ki se je lotila tistega, kar jo resnično veseli, kar jo osrečuje in v čemer uživa. Čas, ki ga preživim s takšnimi osebami me navdaja z motivacijo in inspiracijo in vsak trenutek je neprecenljiv. Enako misleče glave na kupu ali kako si lahko vzajemno pomagamo na poti proti sanjski službi. Toliko sva predelali, toliko sva povedali, da bom imela jutri kaj početi. In danes sem imela kaj napisati. Ker še vedno mislim, da smo preveč omejeni, premalo drzni in premalo pogumni. Še vedno smo pod vplivom črednega nagona in dominance avtoritete. Čas je, da postavimo nevoščljivost na stran, začnemo deliti svoje znanje in si pomagati. Čas je, da potencial spremenimo v ponudbo.
