Še včeraj zvečer sem imela v glavi ogromno načrtov za ta teden; skiciranje nove kolekcije, priprava raznih pisanj, nekaj pravnih zadev, jutri me čaka prav poseben opravek in ves čas je nekje v ozadju mojih mislih, kino z mojo malo navihanko, zašiti nekaj različnih kosov, nabaviti nov material in se super zabavati ob začetku Tedna restavracij. Tako optimistično sem po delovnem vikendu zrla novemu tednu v oči, a ko sem se zjutraj vstala, sem se počutila kot kup nesreče.
Cunja! Bila sem utrujena, izžeta, iz postelje me je pospremil glavobol, za zajtrk seveda nisem imela časa, čakalo me je še umivanje las in prikriti sem morala cel kup nepravilnosti na moji koži. Jutranji ritual mi je zaradi pomanjkanja energije in predvsem obilice nejevolje vzel dvakrat več časa kot običajno. Najraje bi se vsedla na straniščno školjko in še za kakšno uro zaprla oči. Noč je bila nora, Noe se je nenehno zbujal in prav nič mu ni pasalo, ne spanje pri naju, ne spanje na naju in še najmanj spanje med nama, povsod ga je bilo polno, kar naprej se je oglašal, brcal in se premetaval. Res ne vem, kaj je tako groznega v spanju, da ga otroci ne marajo. To, da imamo končno starši vsaj nekaj ur miru ali pa se bojijo, da nas bodo razvadili, če ponoči ne bomo rabili več vstajati? Pol noči je bil pri naju on, druge pol noči pa Ria. Čeprav obožujem posteljo širine 140cm, si včasih zaželim, da bi jo lahko raztegnila na 220cm in bi imel vsak pošten kos postelje. Ne glede na to, kako na ozko se stisnem k robu in imam glavo že skoraj v nočni omarici, me vedno nekdo brca v hrbet, me odkriva, tišči glavo na moj vzglavnik ali mi celo kašlja v uho. Enkrat me vleče k sebi in me stiska v tesen objem, tako tesen, da imam občutek, da ga bom ali pomečkala ali pa bom sama nehala dihati, drugič pa se obrača stran od mene in mi v obraz tišči rito. Najbolj srečna sem, ko se, katerikoli že je ali pač oba, zložita k atiju, takrat na pol postelje spijo vsi trije, meni pa še vedno ostane moj rob.
Tako zjutraj moji obetavni načrti ostanejo doma, pod koco na kavču, prav tam kjer so prejšnji večer nastali in čakajo na boljšo priložnost. V ponedeljek zjutraj sem srečna, če nam uspe iti pravočasno od doma, če smo vsi oblečeni in umiti, če imamo vse kar potrebujemo, če je moja torbica polna in če imam na sebi kaj drugega kot navaden jeans in oversize pulover ali bluzo; če imam v vrečki še malico pa je to itak vrhunski ponedeljek. Ko stopam proti avtobusni postaji je postelja ponavadi že pozabljena, jaz pa globoko zatopljena v svoje misli in sezname, ki se kar sami pišejo v moji beležki. Če mi uspe do večera odkljukati vsaj polovico opravil, sem zmagala.
Danes nisem imela skuhanega kosila, čez vikend mi ni uspelo zlikati vsega perila, itak pa je to vreča brez dna, poleg tega pa se na stojalih bohoti vsaj še za stroj ali dva `cot`. Nikoli ne pridem na zeleno vejo, ne glede na to, koliko in kdaj perem, se vedno kopam v kupih perila za likanje in pobiram cunje za pranje, sicer pa si sploh ne znam več predstavljati, da bi prala za dva; kaj to pomeni – en stroj perila na tri dni, zaganjanje pomivalca dvakrat na teden in likanje samo vsakih 14 dni? Za dva ne znam več ne kuhati, ne pospravljati, kaj šele živeti. Sploh nočem vedeti, koliko časa bom imela, ko bodo šli otroci od hiše…
No, če pogledam moje starše, imata časa zase mogoče res več, a je zato `kaos`, ko smo vsi skupaj toliko večji – trikrat večji hrup, trikrat več hrane, trikrat več posode in trikrat več umazanije, pa tudi desetkrat več sreče in smeha (ali joka). Ne spomnim se več, kako je bilo, ko sva bila sama, ko sva lahko popoldneve preležala na kavču in gledala filme in ko sva lahko šla kamor sva hotela in ko sva hotela. Nimam pojma, kaj neki sva takrat počela, da nikoli nisva imela časa in da sva bila vedno v gužvi, da sva bila včasih nenaspana in da se nama je vedno zdelo, da imava premalo časa drug za drugega. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi si rekla, naj čas, ki ga imam na voljo boljše porabim, naj več uživam, več delam, se več zabavam in se boljše pripravim na prihodnost, ko bodo tukaj otroci bodo stvari, ki se mi zdaj zdijo samoumevne postale dragocene in tiste, ki so že zdaj težko izvedljive povsem nedostopne. En `šamar` bi si stisnila za vse tiste dni, ko sem prejamrala ob knjigah in izgubljala čas z gledanjem v strop, ko sem poležavala v postelji in se zgražala nad tegobami študentskega življenja, to sploh niso bile težave, to je bil čisti dolgčas in to so trenutki, ki bi mi zdaj še kako prišli prav. Če bi takrat imela zdajšnjo pamet in izkušnje, bi najbrž premikala gore, tako pa sem premikala samo dolgočasne pravne knjige in verjela, da bo za vse velike stvari še dovolj časa v življenju. Potem pa že bo, če sem tako mislila!
