V soboto zvečer namesto o žuranju, kot včasih ali kavču in večerji v dvoje kot zadnja leta, razmišljam o likanju, pospravljanju in vsem, česar mi čez dan ni uspelo narediti. Če sva že ostala doma, potem je treba ta čas koristno izkoristiti in tako sem si že dopoldne naredila načrt, kako bom danes vse sčistila, oprala, pospravila, pa me je mož hitro postavil na realna tla. Nikakor mu ni jasno, zakaj je potrebno vsak vikend čistiti. Oprosti dragi moj, tudi jaz bi z veseljem to prestavila za nedoločen čas, konec koncev to ni moj hobi, moja zabava ali rekreacija, to počnem, ker moram, ker je na tleh vse živo, od ostankov hrane, papirčkov, igrač, niti do plastelina, das mase in koščkov čokolade, ker je kopalnica takšna kot bi se v njej umivalo deset ljudi, ki delajo v rudniku, ne pa samo mi štirje, ker je kuhinja nenehno bojno polje in ker odtisi rok nastajajo hitreje kot jih uspem sčistiti, da o perilu, ki se pojavlja od nikoder sploh ne govorim – bolj kot perem, več ga je.
On bi se raje igral z otrokoma, raziskoval, ustvarjal, želi si vikenda brez dela, brez opravkov, brez hitenja. Ampak vsaj kosilo moram skuhati in že to je delo. Danes mi je predlagal, da naslednjih deset let ne bi čistila tal – torej sesala in pomivala, ker to itak nima smisla, glede na to, da so čez dve minuti spet umazana. Ja, tako obupano se na trenutke počutim tudi sama. Najraje bi vsa čistila, zvarke in pripomočke menjala za čudežno paličico, ki bi poskrbela za red in čistočo v naši hiši.
Ampak sem ga ubogala, nekaj je postoril on, jaz pa sem naredila le najnujnejše stvari in se nato posvetila njemu in otrokom, z željo, da bo to naša sobota, da se bomo imeli lepo in bomo skupaj uživali. Imeli smo se odlično – veliko igranja, smeha, zabave, ustvarjanja, plesa in žgečkanja, to pa je prineslo tudi večji kup umazanega perila, več umazane posode, še bolj zapackano kuhinjo in cel kup drobtin na tleh. Del igre je bilo tudi sesanje, a je Noe, čim sem pospravila sesalec, že stopil na kreker. Tudi če bom pogledala stran, tudi če se bom delala da ne obstaja, odmislila, tudi če bom upala, da se bo vse naredilo samo, se ne bo, le meni bo vedno težje in vse bolj mučno in vsi dobro vemo, da je zasušeno posodo veliko težje umiti kot svežo, četudi jo opere pomivalni stroj.
Zdaj pa kolebam – sobotni večer vsekakor ne bo party noč in tako lahko izbiram med dvema manj zabavnima opcijama – ležanje na kavču in gledanje televizije (upam, da mi bo dovolj zamotila misli, da odmislim vse ostalo) ali ekspresno pospravljanje kuhinje in likanje. Še vedno je zjutraj lepše stopiti v čisto in pospravljeno kuhinjo kot kaos, ker se mi zjutraj še manj ljubi pospravljati, tako da bo najbrž obveljala kar druga. Grešne misli me ne smejo zavesti. Jutrišnje jutro bo veliko lepše, če bom vedela, da ne rabim nič delati. Raje žrtvujem večerne ure, ki jih sicer porabim zase, kot pa čas čez dan, ki je posvečen otrokom.
