Danes se zame končuje še eno poglavje v življenju in upam, da mi bo jutrišnji dan prinesel veliko novega in dobrega, v resnici pa skušam samo sebe prepričati, da je tako zato, ker mora biti, ker je tako zame najbolj prav. Zadnjih nekaj tednov zelo veliko razmišljam o sebi in svojem življenju; kakšne so moje sanje, kakšni so moji cilji, kam želim priti in kaj želim doseči, kaj želim ljudem s svojimi besedami in deli sporočiti, kaj je moje poslanstvo in zakaj sem tukaj, kjer sem in konec koncev, kdo sploh sem. Iskreno, brez laganja in zatiskanja oči, brez olepševanja in prepričevanja, da bo čas naredil svoje – prinesel ali odnesel, ker ne bo, dokler se tako ne bom odločila jaz. Sem dobra mama, se dovolj trudim, nudim možu dovolj opore, sem dovolj iskrena in pristna, zakaj se skrivam za molkom in izgovori, komu lažem in zakaj, sem izbrala pravi poklic, je prav, da vztrajam pri doktoratu, sem se še naprej sposobna posvečati toliko stvarem in zakaj si tega želim… Cel kup vprašanj, ki mučijo moje misli in me izzivajo, da se odločim med prej in potem, da potegnem črto, da drugim in predvsem sebi priznam, kaj je tisto, kar si v življenju resnično želim, kar je moj cilj, moje sanje, kaj je tisto, kar bom počela z veseljem in me bo osrečevalo. Četudi priznam sebi, kako naj povem drugim, kako naj priznam, da sem se nekajkrat narobe odločila, da sem pot peljala v smer, za katero sem verjela, da je najbolj pravilna, najbolj obetavna, v resnici pa tega nisem prav zares želela? Ves čas čakam, da se bo nekaj zgodilo, skačem iz stola na stol in se nobeni stvari ne posvetim v celoti, hočem biti povsod, a v resnici nikjer. Izgubila sm smerokaz in zares srečna sem samo v krogu družine, vse ostalo mi je postalo odveč, v napoto, vse ostalo me obremenjuje in utesnjuje, zato sem začela brskati po sebi in iskati odgovore.
Prišel je čas in končno sem si priznala, da tako ne gre več naprej, kljub temu, da si želim početi sto stvari in da me prav vse veselijo, je to nemogoče, nemogoče je sedeti na petih stolih, vse početi enako kvalitetno, se vsemu posvečati z enako mero in enako količino ljubezni. Enostavno ne gre, predvsem ne zato, ker sem na prvem mestu še vedno mama in ker sem si tega vedno želela; biti predvsem in najprej mama. Včeraj sem svoja spoznanja in odločitve zaupala tudi možu, ki me je, kot vedno, podprl in samo še potrdil moje mnenje, bil je skrajni čas, da se odločim, kaj je tisto, kar predstavlja mene, kar me resnično veseli in mi omogoča, da svojo zgodbo povem brez besed.
Opolnoči se mi izteče pogodba o zaposlitvi in maja me prav zares, sedaj že uradno, čaka strokovni izpit. Nekdo bi rekel – konec, jaz pa pravim – nov začetek, nastopim dopust za nego in varstvo otroka in imela bom čas, da se bom posvetila sebi in svojim sanjam, tistemu kar zares rada počnem in kar je nekaj let, z izgovorom, da nisem imela časa in volje zaradi otrok, počivalo. Nekatere morda veste, druge boste to izvedele sedaj, da sem pred leti, natanko leta 2010 začela z izdelavo klekljanega nakita, ki sem ga počasi razvijala in nadgrajevala, prišla sem do stopnje, ko so kosi dejansko govorili mojo zgodbo in so bili popoln odraz moje osebnosti in ko je bil moj nakit del modnih zgodb v slovenskih revijah. V času, ko je bilo v Sloveniji klekljanje sicer znano, a vse premalo cenjeno in priljubljeno, ko je bil klekljan nakit še v zametkih, mi je uspelo ustvariti kose, ki so jih ženske z veseljem nosile, ki so jim polepšali dneve, ki so dopolnejvali poročne obleke, ki so pritegnili pozornost. Potem pa je prišlo obdobje, ko sem se bolj posvetila študiju in kasneje otrokoma in sem vse skupaj postavila malce na stran, za kleklje pa poprijela le takrat, ko sem bila v to `prisiljena` zaradi kakšnega super naročila ali sodelovanja. Sčasoma sem blazino pospravila in vse skupaj postavila na stran ter se posvetila otroškim oblačilom; majhne štručke so bile vabljive, dišeče, lepe, šivanje me je sproščalo, otroka sta bila lepo oblečena, ob njiju pa še cel kup drugih, postala sta središče mojega sveta in jaz sem našla veselje v nečem drugem, a le začasno, kar sem odkrila šele sedaj.
Čeprav zelo rada šivam in me to veseli, čeprav obožujem krojenje in kombiniranje, je moja pot nekje drugje in moje poslanstvo povsem drugačno. Začela sem razmišljati o začetkih, prvih uspehih in kaj mi je klekljanje pomenilo. Klekljati sem začela v prvem razredu osnovne šole, na željo moje mami, pa čeprav bi naj bila starostno primerna šele pri 9ih letih, torej v tretjem razredu, sem že v prvem letu pokazala, kako zelo spretna in domača sem s kleklji, kako mi tečejo prsti in da zmorem in navdušila mentorico. Pri devetih sem že sodelovala na tekmovanju v klekljanju v Idriji in nato še pri 11ih. Vidnih rezultatov nisem dosegla, saj otrokom iz Idrije, Žirov, Škofje Loke in okoliških krajev nisem mogla parirati, a sem pridobila dragocene izkušnje in moja ljubezen do klekljanja se je poglabljala, enako pa tudi moje znanje. V 7. razredu (devetletke, bila sem prva generacija devetletke v Sloveniji) sem izdelala inovacijski predlog Delovni zvezek za izbirni predmet Osnovne tehnike klekljanja in bila nagrajena z nagrado za posebni dosežek v okviru projekta Mladi za napredek Maribora. Kasneje sem dvakrat sodelovala na natečaju Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke in enkrat zmagala in drugič zasedla 3. mesto; sama sem izrisala skico in vzorec in izdelala celoten izdelek. V srednji šoli sem klekljanje postavila na stran, toliko vsega je bilo in nisem si več vzela časa, mudilo se mi je živeti, uživati, doživeti, spoznavati. Vse do leta 2010, ko se je v meni prebudila želja po nečem drugačnem in sem začela ustvarjati pod znamko Klekljan nakit Gama. Z vsakim izdelkom sem dobila novo zamisel, novo inspiracijo, rastla sem in se razvijala, našla sem nekaj kar me je osrečevalo, mi omogočalo, da se izražam in govorim skozi izdelke. A klekljanje vzame veliko časa, risanje vzorcev, klekljanje, sestavljanje kosov in je tudi fizično naporno – večurno sedenje mi je po več mesecih začelo puščati posledice, pojavile so se bolečine v križu in hrbtu, pojavile so se bolečine v vratu in posledično glavoboli. Takrat sem naredila napako, nisem znala narediti premora ali stvari primerno prilagoditi, zato sem sprejela ODLOČITEV.
SE NADALJUJE….
