Namesto, da bi obremenitev in delo razporedila, sem se odločila, da zadeve za nekaj časa postavim na stran. Poleg tega pa me je mučilo še nekaj drugega. Prodaja je bila dobra, zanimanje za nakit je bilo veliko in ženske so ga lepo sprejele, a še vedno ni bil dovolj cenjen in čeprav sem imela nizke cene, so se večini še vedno zdele previsoke. Kot študentki prava, ki je imela poleg klekljanja še cel kup drugih obveznosti in ki ni imela zadostnega znanja podjetništva, marketinga in prodaje, se mi v tistem obdobju s tem enostavno ni dalo ukvarjati, zato sem se odločila, da odneham. Mislila sem, da samo začasno, v resnici pa sem prenehala za nekaj let. Predolgih let. Po samostojni razstavi, dveh gostujočih razstavah, gostovanju na televiziji in rastoči priljubljenosti in prepoznavnosti sem odnehala, ker sem začutila, da me to ne osrečuje tako kot bi me moralo in kot me je na začetku, vse preveč sem se začela ukvarjati s cenami, prodajo in naročili, noči in noči sem klekljala, na koncu pa ljudje tega niso znali ceniti in so izdelek ocenjevali samo v luči cene, ki so jo zanj plačali in ne truda, ljubezni in časa, ki so bili vanj vloženi. Ko sem začela oblikovati in izdelovati `statement` kose, ki so bili tudi del modnih zgodb, pa se je stanje samo še poslabšalo. Jaz svoji zamisli nisem bila dorasla, svojih izdelkov nisem znala prodati, pa čeprav so bili resnično unikatni, nikoli videni in posebni in to me je dotolklo. Vdala sem se in sprejela odločitev, da pač ni pravi čas, da ljudje niso pripravljeni za to, da ženske niso dovolj drzne, v resnici pa sama nisem bila pripravljena na to, nisem si upala in nisem dovolj verjela vase.
Ko sem postala mama, pa se je zame odprl nov svet; moje prioritete so se spremenile, postala sem drugačna, spremenile so se moje želje in vse se je osredotočilo samo na otroka in diplomo, ki sem jo imela pred vrati. Niti slučajno nisem imela časa še zakaj drugega. Poleg rimskega prava, obligacij in statusa ter 3 mesečnega dojenčka si niti pomisliti nisem upala še na kaj drugega. Takrat sem bila samo mama in študentka. Grizla sem, včasih sem do 3 zjutraj študirala `bukve`, ki ti vzamejo voljo še preden jih odpreš, brala zakone in reševala primere, vse samo za njo, za bitje, ki je bilo takrat najpomembnejše v mojem življenju. Sebi (čeprav sem ves čas vedela, da mi bo uspelo) in predvsem drugim, ki so dvomili, da lahko `kalvarijo pravnega faksa` narediš poleg dojenčka, sem želela dokazati, da zmorem in tudi sem. Ria je dopolnila eno leto, jaz pa sem diplomirala. Takrat je bilo klekljanje že daleč za mano, pred mano pa nova poslovna pot pravnice in želja po drugem otroku. To je bilo leto v katerem sem se res veliko naučila; o sebi, o poslu, o podjetništvu, o drugih, o načinu dela in poslovanja v Sloveniji, o cenah in predvsem o spoštovanju in disciplini, ki ju še vedno primanjkuje. Ko sem drugič rodila, so se moja zanimanja še bolj spremenila in podala sem se v šivanje. Bilo je tako vznemirljivo, zanimivo, drugače, kreativno, živahno in kljub temu, da me je dolgo veselilo, to ni moje poslanstvo. In to vem šele sedaj. Šele sedaj se zavedam, da sem takrat, ko sem obupala in se vdala, sprejela napačno odločitev, šele sedaj mi je jasno, da bi morala oviro obiti že takrat, saj bo kasneje samo še težje. Zato se zdaj krivim, počutim se odgovorna za izgubljeno priložnost, počutim se šibka, ker si nisem upala in drznila, a me hkrati navdaja še več zagona, motivacije in samozavesti kot me je takrat. Nekaj let kasneje točno vem, kaj in kje sem počela narobe, imam veliko več znanja, poznanstev in poznam veliko več načinov, kako prodati sebe, svojo zgodbo in svoje poslanstvo. To seveda ne pomeni, da bo lažje, najbrž bo še težje, saj bom vse začela znova, z ničle, a bom tokrat podkrepljena s podporo moža in otrok in na pot se bom podala z zavedanjem, da je to tisto, kar bi morala storiti že pred leti, kar je ves čas zorelo v meni, kar me resnično osrečuje in navdihuje. Za zdaj ne bom razmišljala o ovirah, ki se bodo pojavile, temveč bom samo pogumno stopila na pot.
Žal je dandanes tako, da nam zmanjka poguma, ko pogledamo položnice, ko moramo napolniti hladilnik, ko moramo obleči otroke, ker se uspeh meri skozi denar, skozi številke na računu in zaslužek posameznika. Vedno je vprašanje, kaj bo odločitev prinesla, kaj to pomeni za družino in kvaliteto življenja, delo pa sadov žal ne obrodi čez noč. Včasih traja nekaj tednov, drugič mesecev, pri nekaterih nekaj let in začeti z nule, pomeni točno to, začeti z nule – brez proračuna, ki bi omogočal odmevno promocijo, znane ambasadorje, veliko zalogo in sodobne ter čudovito opremljene poslovne prostore. Velike zgodbe se ponavadi gradijo počasi in vztrajno, a z veliko mero ljubezni, z ogromno samozavesti in želje, s srčnostjo in ne denarjem.
Zadnje mesece sem se iskala v toliko stvareh in večina njih je bila napačnih, posledica radovednosti, trenutnega navdiha, nepremišljenih zamisli, edina svetla točka je bil blog. Moj kotiček za izpovedi in zamisli, za navdih in nasvete, za prostor, kjer se pritožujem, priznavam in načrtujem, kjer ni mej in ni ovir, kjer sem vedno zgolj in samo jaz, iskrena in pristna, z vsemi prednostmi in slabostmi. Prav zato sem se določila, da je čas, da po dobrih 5 mesecih moj virtualni `dom` dobi novo podobo, ki vam jo bom razkrila kmalu.
Z jutrišnim dnem se zame začenja novo poglavje, poglavje namenjeno meni in mojim sanjam, mojim željam in zamislim, moji osebni rasti in razvoju, vsemu kar govori o meni in zame, kar me predstavlja. Ne glede na dvome in ovire, na pomisleke in strahove sem se odločila, da je bolje hoditi po poti, ki te osrečuje, čeprav si vedno malce na robu in v negotovosti, kot po poti, ki je varna, a te ves čas duši in uničuje tvoja jutra še preden vstaneš.
Bodimo pogumne, upajmo si in dovolimo si, kajti kjer je volja, je tudi pot in če je ni, si jo bomo utrle. Včasih dolgo traja, da se zavemo, da nismo bile iskrene do sebe, da si nismo hotele priznati, da si nismo upale, da smo iskale krivdo v drugih, da smo se izgovarjale na stvari, ki sploh niso bile ovira, a ko pridemo do te točke, ko sprejmemo sebe in svoje sanje, ko si priznamo kaj zmoremo in česa ne znamo, ko ugotovimo, kje nam je mesto in kj je naše poslanstvo, sta vera vase, pogum in ljubezen do sebe dovolj, da nas silijo naprej, da nas usmerjajo in inspirirajo, da nam vlivajo voljo in pogum. Uspeh in sreča se začneta v nas samih in šele, ko se začnemo tega zavedati, lahko to zares tudi dosežemo.
Cin cin na pogum in moč. Uspelo nam bo! Prav vsem. 🙂
