Zadnji teden ali dva, vsakič, ko kam gremo, povsem nehote, nezavedno in predvsem ne slabonamerno opazujem druge otroke in razmišljam o idealu popolnega otroka, hkrati pa primerjam svoja otroka z drugimi. Ne čisto vsakič, a velikokrat, veliko večkrat, kot sem to počela do sedaj. Opazujem, kako se obnašata in kako se obnašajo drugi, opazujem, kako se igrata in kako se igrajo drugi. Potem še nehote v pogovorih ujamem kakšne opise, kakšne pohvale ali graje in začnem razmišljati. Popoln otrok, vzoren otrok, priden otrok (besedna zveza, ki mi gre tako zelo na živce, ker ničesar ne definira in o otroku prav nič ne pove, saj opis `priden` vsakdo dojema po svoje, glede na lastne standarde in prepričanja) so opisi za katere si večina staršev želi, da bi govorili o njihovem otroku ali otrocih, v družbi pa za takšne veljajo otroci, ki so mirni, poslušni, tihi, vodljivi, ki veliko in lepo jejo, ki se umirjeno igrajo, ki nikoli nikomur ničesar ne vzamejo, ki znajo deliti igrače, ki so empatični in nežni, ki ne divjajo in ne norijo, ki ne kričijo in ne uveljavljajo svoje volje, ki veliko spijo, ki nikoli ne izsiljujejo in so potrpežljivi in še bi lahko naštevala. Na kratko povedano, vse, kar je pri otrocih zelo težko doseči in večino tistega, kar za moja dva ne velja. In prav zaradi tega, zaradi pričakovanj in meril družbe, zaradi želja drugih, da bi bila kar nista in kar tudi ne rabita biti, ju zadnjih nekaj dni še bolj opazujem in še več primerjam z drugimi. Tako sem ju opazovala tudi ta vikend, ko smo veliko časa preživeli zunaj, med ljudmi in v družbi.
Ko smo šli na sedežnico nikakor nista mogla pri miru počakati, kar naprej sta se prestopala sem in tja, se obračala in si ogledovala okolico in mlajši je samo čakal na priložnost, da bo lahko `skliznil` naprej. Ko smo prišli na Trikotno jaso, kjer vsi sedijo, ležijo, počivajo, smo bili mi v gibanju, mali je kar naprej tekal sem in tja, se prekopicaval, stopaj do roba in prav videla sva, da čaka priložnost, da se bo lahko pognal po hribu navzdol. Nagajiva narava mu nikakor ne da miru in prav nobeno opozorilo ne zaleže; pobira in meče kamenje, tišči roko v vodo in hoče stopiti v potok, teka po hribu navzdol, kljub temu, da se ne more ustaviti. Dobesedno išče nevarnost in vznemirjenje, izziva nesrečo in nenehno testira najino potrpljenje; kadar se odloči, je lahko prav zlato dete, miren, poslušen, prijazen, kadar se mu ne ljubi, pa dela vse po svoji glavi, proti najinim pravilom in mimo vseh opozoril.
Vem, da so to otroci, vem, da spadata v kategorijo živahnih, vem, da se igrajo, odkrivajo in raziskujejo, a včasih si želim, da bi bila 5 minut tiho in 20 minut pri miru, da bi se samo vsedla in opazovala okolico, da bi samo poslušala, brez nenehnih vprašanj `zakaj` in `kaj`. Gledam druge otroke, kako mirno čakajo, kako pri miru sedijo, kako so tiho, kako poslušajo, kako držijo starše za roke, sledijo tempu in upoštevajo navodila in se sprašujem, koliko je v resnici odvisno od otrokove osebnosti in koliko do vzgoje. Priznam, da mi je všeč, da sta živahna, razigrana, dinamična, ker si res ne bi znala predstavljati življenja z bolj umirjenimi otroki, a me včasih ravno to spravlja v obup.
Potem pa pridejo dnevi, ko vidim kakšnega otroka ali otroke, ki so še bolj živahni od najinih dveh in se poleg tega še neprimerno obnašajo (v mislih imam grde besede in kazanje jezika). Takrat sem po tihem hvaležna, da sta samo živahna. 🙂
Včeraj sem razmišljala, kaj si pravzaprav mislim. Vzgoja otroka je eno samo opozarjanje, postavljanje meja, pravil, korigiranje, usklajevanje, prepričevanje in razlaganje. Vsakemu `zakaj` sledi `zato` in temu spet `zakaj`, in tako v nedogled. Mogoče nista nikoli zares pri miru in sta ves čas v pogonu, a to samo pomeni, da odkrivata neznano, da sta vedoželjna in radovedna, da je toliko vsega, kar želita spoznati in dobesedno srkata vse kar vidita. Mogoče nista nikoli tiho, a to pomeni, da povesta toliko lepih stvari, toliko smešnih in zanimivih stavkov in postavita cel kup vprašanj, ki širijo njuna obzorja, polnijo njune glave z znanjem in razvijata svoje besedišče. Mogoče nikoli ne sedita, a to le zato, ker ne želita ničesar zamuditi, ker ju vse zanima in ju prav vse pritegne. Igrač nikoli prav zares ne pospravita in knjig nikoli zares ne zložita, a to le zato, ker imata čez 5 minut spet vse zunaj, ker se kar naprej igrata, listata in bereta in to je konec koncev povsem normalno, otroško. Kopanja so včasih bolj kot umivanju podobna razigrani zabavi na kopališču, voda šprica na vse strani in izkoristita vsako sekundo, ko naju ni v kopalnici, a se pri tem neizmerno zabavata in krepita svojo vez. Vožnja s kolesom, poganjalcem ali skirojem gre vedno v vse smeri in kar naprej ju je potrebno opozarjati, naj se držita roba, naj gledata, kje se vozita, a je tudi to način, da se naučita odgovornosti in osvojita samostojnost. Kadarkoli gremo peš na sprehod ali v vrtec, ju moram kar naprej opozarjati, naj hodita po notranji strani, naj se ne potiskata, naj se držita za roke, naj opazujeta promet in čeprav bi pričakovala, da jima je to že kristalno jasno, še vedno ni tako, pa vendar verjamem, da vaja dela mojstra in da bo tudi mlajšemu to zelo kmalu postalo jasno.
Bolj kot ju opazujem in primerjam z drugimi, čeprav niti slučajno nisem mati, ki bi to počela oziroma še do nedavnega tega nikoli nisem počela, razen da sem ju z razvojnega vidika primerjala med sabo, da sem lahko potegnila vzporednice glede na starost in spol, bolj ugotavljam, da ju res ni mogoče stlačiti v noben kalup, ker bi na vseh koncih štrlela ven, da ju res ni mogoče skriti v množici, ker sta veliko preglasna, da mogoče res ne tečeta s skupino, ker sama narekujeta ritem in še to ne drug drugemu, temveč vsak sebi, da pri skoraj dveh in skoraj štirih še ne sodita na kakšno super fino prireditev ali srečanja, ker bi njune igralne tendence in razigrane strasti prehitro privrele na plano, da ju ni mogoče posploševati, ker sta prevelika individualista, a sta tudi izredno srčna in srečna otroka, ki znata biti zelo ljubezniva in nežna, ki znata na najbolj iskren in pristen način izkazati svoja čustva in, ki kljub temu, da se velikokrat ne zlijeta z množico, znata biti umirjena in ubogljiva točno takrat, ko in kjer je to potrebno.
Včasih me pošteno ujezita, včasih me mine volja do družinskih potepanj, včasih sem od vsega prigovarjanja in opozarjanja pošteno utrujena in si želim samo gumb `off`, kjer bi ju lahko malce ustavila; a ne glede na to, kako zelo ju primerjam z drugimi, je edino jasno, da ju primerjati ne morem. Mogoče nikoli ne bosta v miru stala v vrsti ali tiho čakala pri blagajni v trgovini, a me bosta vselej najbolj iskreno nasmejala, najbolj ljubeče objela in najbolj mokro cmoknila in rokice, ki se ovijejo okrog vratu, vselej, ko se stisneta k meni, se ne morejo primerjati z nobenimi drugimi.
Pač nista takšna kot drugi, pač ne ustrezata pričakovanjem in merilom drugih, a mene to nič ne moti. Nekateri so živahni, drugi mirni, nekateri glasni, drugi tihi, nekateri imajo smisel za humor, drugi so resni; prav to dela družbo raznoliko in zanimivo. Zato ju ne bom več primerjala, ker četudi nista popolna otroka po splošnih merilih in prepričanjih drugih, četudi ne sodita v povprečje in gresta raje po svoje, sta z mojega stališča, kljub svoji razigranosti, podivjanosti, glasnosti in tečnobi, najbolj popolna otroka, ki ju poznam.
