Včasih se mi pač ne ljubi

0

Pride dan, ko se mi, ne glede na to, kako zelo zagnana sem sicer, nič ne ljubi. Dan, ko bi potrebovala motivacijo bolj kot glavni dobitek na lotu, pa čeprav se večini zdi, da lahko nekaj milijonov vse reši. Samo sedim za računalnikom, pogledujem h kupu perila za likanje, k mesu, ki čaka, da ga pripravim za kosilo in z enim očesom vsake toliko ošvrknem tedenski planer na mizi, ki me neutrudno opominja, da še nisem začela s kljukanjem. Takrat se vprašam ali naj vse skupaj prestavim na naslednji teden ali zagrizem v delo, ker je pač treba.

Na prvi pogled se zdi, da se mamam vedno vse ljubi. Da se nam ljubi pospravljati ogromne kupe perila in kar naprej prati, da se nam ljubi tekati za otroki in nenehno kričati, da se nam ljubi kuhati za štiri in nato jesti za dva, ker je nihanje apetita pri otroku skoraj tako skrajno kot nihanje mojega razpoloženja v času PMS, da se nam ljubi kar naprej pospravljati igrače, brisati madeže od mleka in čokolade po tleh in čistiti okna polna odtisov majhnih rokic, da se nam ljubi zjutraj zgodaj vstajati in zvečer hoditi pozno spat, ker so jutra najlepša in ker nujno potrebujemo večere zase.

Veliko ljudi misli, da se nam ljubi hoditi z dvema otrokoma po trgovinah in kupiti še dve vrečki stvari, ki jih niti slučajno ne potrebujemo, da se nam ljubi reševati spore med sorojenci in zraven poslušati še pametovanja drugih, da se nam ljubi eno uro brati pravljice, medtem ko otrok poleg stoje in prevala v postelji trenira še naše, že načeto, potrpljenje. Vlada nekakšno splošno prepričanje, da se nam, ker smo se pač odločile biti mame, vedno ljubi skakati za otroki, kričati prepovedi in opozorila, lepiti strgane knjige in stokrat ponavljati ene in iste stavke, da se nam ljubi iz obuvanje čevljev in oblačenja majice narediti celo predstavo in 20 minut mirno čakati, da se zaključi, skrivati sladkarije in in biti večni boj, zakaj ne več in poslušati stokanje otrok, kako jih bolijo noge, čeprav so prehodili samo 100 metrov.

Ne ljubi se nam, ne vedno, ne vsak dan in še posebej ne takrat, ko se nam ne ljubi niti vstati iz postelje. Včasih se nam ne ljubi prenašati samih sebe naokrog, kaj šele prenašati vse otroške muhe, ki v dveh dneh napredujejo v različico 15.0 in ki se razvijajo in prilagajajo bolje kot tigrasti komarji. Ne ljubi se nam poslušati najrazličnejših izgovorov in prenašati trmastih izpadov, pa vendarle jih. Vsak dan znova, teden za tednom in to leta dolgo. Ko se nam ljubi ali ne, tudi ko smo utrujene, ko imamo cel kup težav, ko nas pestijo strahovi, ko imamo v lastni glavi zmedo, pa skušamo ohraniti red  pri otrocih.

Tega očetje mogoče ne boste razumeli, mogoče tudi kakšne babice, tete ali prijateljice ne, a bodo zagotovo razumele vse mame. Čeprav imamo svoje otroke najraje na svetu, smo si jih resnično želele in bi zanje naredile vse, se nam včasih enostavno ne ljubi in si želimo samo pol ure miru, samo 10 minut, da bi v miru pojedle sladico ali nekaj ur, da bi spet sestavile svoje misli in se neobremenjeno nadihale zraka. Včasih bi že dodatna ura spanca naredila čudež. 🙂

Ste že kdaj videle mamo s površno narejenim čopom iz katerega štrlijo lasje, ogromnimi podočnjaki in brez make up-a, v čisto navadnih kratkih hlačah in preveliki majici, ki s polnimi rokami dodatnih oblačil, plenic in igrač pelje svoja otroka zjutraj v vrtec? To sem bila jaz danes zjutraj in sem tudi večino preostalih jutr v tednu in verjamem, da tudi veliko vas. Ta jutranji sprehod v vrtec me navda z energijo za cel dan in ne glede, kako zelo se mi karkoli na mojem seznamu ne ljubi, pač moram in tudi naredim. In če se mi kdaj ne, pač prestavim, za dan, dva ali cel teden. Vzamem si to pravico, ker se trudim iz dneva v dan, najbolje kot znam in z največ ljubezni kar gre. Vse me se in če se nam kdaj ne ljubi, to ni vredno obsojanja, temveč občudovanja in pohvale, ker smo kljub neskončni ljubezni do svojih otrok in pritiskov z različnih strani, še vedno sposobne reči `stop` in priznati, da je včasih prenaporno.

Zato, če vidiš mamo, ki sedi, medtem ko se otroka igrata, ki namesto, da bi ju nenehno opozarjala, raje zamiži na eno oko, ki včasih namesto kosila pripravi samo palačinke, ki gre v mesto namesto v obleki v športnih kratkih hlačah in majici in ki si mir v trgovini `kupi` s štručko, ki jo otroka jesta že med nakupovanjem, je ne obsojaj, temveč se vprašaj, kakšen dan je imela, kako naporni so lahko otroci in kako bi bilo tebi na njenem mestu. Itak opazke ponavadi letijo s strani ljudi, ki otrok sploh nimajo, tako da samo počakaj, da stopijo v tvoje čevlje in te bodo takrat povsem razumeli.

Če se mi kdaj ne ljubi, ne bodo zaradi tega moji otroci nič na slabšem, pa tudi jaz ne in vso delo, ki me čaka, namesto mene ne bo nihče nič opravil in to je zadostna tolažba, da se neham obremenjevati in z mano tudi vse ve. 🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj