Ko sva pred skoraj desetimi leti z Matjažem postala par, je bilo vprašanje, kako in kje sta se spoznala, številka 1. Vsak nama ga je zastavil, če ne direktno pa vsaj indirektno. To je še no izmed dejstev, ki ljudi vedno zanima, še posebej če si star 18 in že po dveh tednih fanta predstaviš staršem ter vse skupaj izgleda precej resno.
Seveda se je to vprašanje ponavljajo še dolgo, meni pa je bilo ob njem vselej neprijetno. A res? A prav to vas zanima? Lahko prosim preskočimo? O tem pa res ne bi govorila… Na tako čuden način sva se spoznala… Danes je to sicer že stalna praksa, a deset let nazaj, ko je bilo vse skupaj še v zametkih, si tega nihče ni mogel predstavljati in potem so temu vprašanju sledila še podvprašanja. Pravzaprav cela vojska podvprašanj – kako to, to res funkcionira, a je to mogoče, kako pa sta navezala stik, kdaj sta se prvič videla, ne morem verjeti, razložita kaj več. Včasih mi je vmes postalo pošteno nerodno, še posebej, ko sem o tem govorila s starejšimi, ki teh zadev sploh ne razumejo, marsikateri še danes ne, ampak sčasoma sem ugotovila, da je to ena prav zabavna zgodba in hvaležna sem sestri, da me je takrat nagovorila v to `bedarijo`, sicer danes ne bi imela ljubečega moža in dveh prekrasnih sončkov. Ali pač, a zagotovo ne Matjaža.
Kar je še bolj smešno je, da sva imela veliko skupnih znancev, sošolcev oziroma prijateljev, da sva živela 5 km narazen in hodila na iste tekme, pa se nikoli prej nisva srečala in sploh nisva vedela drug za drugega. Torej, o čem govorim? Spoznala sva se preko interneta! Zdaj so se najbrž marsikomu usta razlezla v nasmešek, v glavi pa se mu podijo misli `aha, še en ljubezenski portal, spletno parčkanje`. Ne, ni bil ljubezenski portal in ni šlo za spletno parčkanje, pri 18 res nisem imela potrebe po tem, v bistvu sem se v nekem trenutku odločila, da bom samo uživala in potem se je pojavil kot strela z jasnega.
Sestra me je, ker sem starejša in ker me njeni prijatelji, ki jih je želela spremljati, niso poznali, prepričala, da sem se vpisala v omrežje ii2, ki je bilo internetna skupnost za mlade. `Saj ne rabiš nič, samo vpiši se, ne rabiš slike in podatkov` so bile njene besede. Jaz bi naj bila `trojanski konj` preko katerega bi ona spremljala neke svoje prijatelje, znance itd., a ker se mi je zdelo skrajno neumno biti `online` in ne-imeti fotografije, sem čez nekaj dni dodala še to. In potem še kakšno. Da je vse skupaj izgledalo bolj pristno. In s fotografijami je prišlo tudi dogajanje – komentarji, sporočila itd. Takrat se je komentiralo vsem povprek, zato tem komentarjem nikoli nisem posvečala posebne pozornosti; vsi so si bili všeč, vsi so se imeli radi in vsi so med sabo klepetali. Pri (skoraj) 18ih me takšno virtualno življenje ni zanimalo, poleg tega nikoli nisem bila človek, ki bi nekoga hvalil ali imel rad samo navidezno, brez da bi ga v resnici poznal, brez da bi bil z njim v stiku. Sprva sem na komentarje še odgovarjala s `hvala`, pa sem se po nekaj dneh tudi tega naveličala. Pač ni bilo zame. In eden izmed komentarjev, ki je zletel skozi sito, je bil tudi kompliment mojega moža. Enostavno ignorirala sem ga, ker pa mi zadeva ni dala miru in ker mi je bil tudi on simpatičen, sem nanj odgovorila šele nekaj dni kasneje. Od takrat so se zadeve odvijale s svetlobno hitrostjo. V istem večeru sva hkrati klepetala preko ii2, Messengerja in sms-ov. Po dveh ura pogovarjanja, sem vedela, da je to – to. Ne me vprašati, kako, ker nikoli nisem verjela v ljubezen na prvi pogled in ker sem se pripovedim, da ko je `tisto pravo` takoj veš, vedno smejala. Pa se mi je zgodilo točno to. To je bilo v ponedeljek. Cel teden sva si pisala. Nenehno. Imela sem ure vožnje, ker sem bila teden pred izpitno uro za vozniški izpit, pa sem bila tako raztresena, da sva dvojno uro z inštruktorjem preživela na pijači. V soboto sem pod pretvezo, da ne morem priti, odpovedala `house party` pri sošolki in si uredila `back up` pri prijateljici ter šla na zmenek. Ker je imel pred zmenkom tekmo, je pol ure zamujal in jaz sem ga v mrazu čakala na avtobusni postaji. Še zdaj ne vem, kaj mi je bilo, da sem ga čakala, a očitno sem vedela, da je to `nekaj več`.
Za začetek sva šla v kino. Gledala sva film Petelinji zajtrk in ga 20 minut zamudila, pa tega sploh nisva vedela, dokler ga nisva 3 leta kasneje gledala doma. Od tukaj naprej je bilo vse romantično, lepo, zaljubljeno in polno presenečenj. V enem večeru sva srečala vse svoje prijatelje, znance in sorodnike; moje sošolce, njegove prijatelje, najine skupne prijatelje, fanta od moje prijateljice in celo Matjaževega brata z ženo. Res? Na prvem zmenku? Preostanek noči sva se sprehajala. Na mrzlih decemberskih -10 naju ni niti malo zeblo in ko me je prijateljica opolnoči poklicala, kako je, sem odgovorila z `Ne moti!`. Zmenek se je zaključil ob štirih zjutraj, ko me je peš pospremil domov (iz centra mesta na Tezno) in po poti iz telefonskega imenika izbrisal številke vseh bivših simpatij in bežnih prijateljic.
Od takrat sva `pečena`. V nedeljo sva se spet videla in ker doma nisem želela povedati, da gre za fanta, sem rekla, da se dobim s prijateljico, ko sem prišla domov, pa sem priznala, da gre v resnici za fanta. To so bili časi, ko sva ure in ure sedela v Baristi, kjer smo se tudi sicer družili in se pogovarjala. Nenehno sva si pisala, se klicala in se vsak dan videvala. Sošolkam sem ga predstavila že v ponedeljek, staršem pa teden kasneje na božičnem koncertu šolskega zbora. Pa tudi izpit za avto sem naredila, v prvo, le en teden po prvem zmenku.
Od trenutka, ko sva se začela pogovarjati, sem vedela, da je to – TO! Da je on moški, ki sem si ga vedno želela. Ustrezal je vsem mojim (zahtevnim) kriterijem in čeprav nisem zares verjela, da takšna oseba dejansko obstaja, sem jo našla oziroma je on našel mene.
Decembra bova imela deseto obletnico. V bistvu sploh ne morem verjeti. Po eni strani se mi zdi, da sva skupaj že celo življenje, po drugi pa se mi zdi, kot da sva se včeraj spoznala. Iz usluge, ki sem jo naredila sestri, se je razvila resnična ljubezen in še zdaj me včasih zafrkava, da sem ji lahko hvaležna, ker bi bila sicer še vedno sama. 🙂
