Če mu ne bi težila, da me nikamor ne pelje, da nimava nič časa zase in da pogrešam kak večer v dvoje, bi najbrž tudi to obletnico preživela doma, pa čeprav je bila deseta. Pravzaprav sem jo v resnici preživela doma, za računalnikom, v delovni vnemi in to povsem sama, ker je imel moj dragi tekmo. In čisto iskreno, ji sploh nisem posvečala pozornosti. Mož je prišel prej iz službe, že dan prej je skuhal kosilo, potem pa še pospravil stanovanje in vse počistil, samo zato, da bi imeli popoldne res zase in tega sem bila zelo vesela. To je eno najlepših daril, čeprav so tudi vrtnice v fazi (še vedno) čudovite.
In popoldne smo imeli res zase. Nisva ga imela midva zase, ampak smo ga preživeli kot družina. V centru mesta so odprli drsališče in otroka sta prvič stala na drsalkah. Za naju ni bilo ravno preprosto, zanju pa je bilo čisto uživaško in njuni nasmeški so bili pokazatelj, da sva v teh desetih letih nekaj naredila prav. Pravzaprav, marsikaj. Običajno bi sicer norela, ker deseta obletnica je pa res pomembna, okrogla, precej visoka, takšna posebna in midva nisva nikamor šla in midva nisva bila niti zvečer skupaj, a sem vedela, da greva drug dan na predstavo in sem bila zato bolj mirna.
Vse do Šentjurja me je peljal na predstavo Moška copata in čeprav sem jaz ena tistih, ki jo stand up res redko nasmeji, me je Ranko pošteno nasmejal. Ker ženske s(m)o pač zakon, četudi moškim ne pustimo prdeti v stanovanju, četudi imamo ledeno mrzle noge, ki jih tiščimo med njihova topla stegna, četudi si pozimi ne brijemo nog, ker mora koža zadihati. Ženske s(m)o zakon, ker se nam med porodom razmaknejo kolki, ker imamo šesti čut za napake, ki jih počnejo moški in ker moške vse življenje učimo stvari, za katere sploh niso vedeli, da jih bodo morali znati ali da jih bodo potrebovali. Ženske s(m)o zakon, ker v trenutku, ko zanosimo postanemo center sveta, vsi božajo naš trebuh in moških sploh ne opazijo, čeprav so tudi oni pripomogli k spočetju otroka, ker se znamo v nekaj mili sekundah iz angela spremeniti v pravo pošst in ker nikoli nimamo obstanka, kar naprej jih nekam priganjamo, si izmišljamo vedno nove izlete in na vsak način hočemo izkoristiti dan, ne glede na to, če je sončen in topel ali snežen in hladen. Ženske s(m)o zakon, ker imamo vedno vajeti v rokah, ker nas ne more nič presenetiti in ker znamo zelo dobro odigrati, kadar si s tem rešujemo rit. Ne glede na to, kako težko jim je z nami, brez nas vendarle ne morejo. In če jih ne bi ves čas nekam “vlačile”, če jih ne bi pogosto prepričevale, če ne bi organizirale družinskih počitnic in kuhale ob družinskih praznikih, bi zamudili tri četrtine svojega življenja. V prepričanju, da je vse to odveč, bi najbrž ležali na kavču z daljincem v roki, se na igrišču podili za žogo ali v kakšnem lokalu s kolegi srkali pivo.
Nekajkrat sem prepričljivo prikimala in priznala, da sem točno takšna tudi jaz, drugič sem v opisovanju otroške igre z dedkom ujela profil najine Rie in tretjič sem ga pomenljivo potrepljala po nogi in rekla, da upam, da mu je zdaj kaj lažje. Zdaj, ko ve, da je povsod približno enako. Zdaj, ko mu je jasno, da smo ženske pač takšne. In da smo točno takšne – zakon! Naj mu bo to lekcija, ne samo za naslednjih deset, ampak vseh nadaljnjih 50 let z mano. In naj bo to tudi lekcija za vse ženske, da to ni opravičilo, da to ni izgovor, ampak naj bo to razlog, da bomo tudi me sprejemale moške takšne, kot so. Tako kot oni ne morejo brez nas, tudi me ne moremo brez njih. 😉
In midva skoraj 7 let nazaj. 🙂
