Ne rabiš me! Zapusti spletno stran in nehaj brati. Pojdi raje na sonce in se igraj s svojimi otroki. Vzemi v roke knjigo in si odpočij misli. Sedi za računalnik in si privošči kak res hud kos ob koncu razprodaj. Obleči obleko in obuj pete in pojdi na pijačo s prijateljicami. Ali pa obuj teniske, daj slušalke v ušesa in odteči nekaj kilometrov. Seveda se lahko tudi namočiš v sproščujoči kopeli, čeprav ne vem, komu to sedaj sede ali si ogledaš nov del najljubše serije. Toliko stvari je, ki jih lahko počneš, namesto da bereš tole objavo. Ali katerikoli drug moj zapis. Prav toliko kot bi jih lahko jaz počela, namesto da to pišem. Pa jih ne. Ker to počnem z veseljem. Ker tole pišem iz srca in ker bodo te misli, mogoče navdihnile še koga.
Uživaj v dnevu, ki je prekratek in v sreči, ki je lahko (prehitro) minljiva. V trenutkih, ki jih boš nekoč tako zelo pogrešala in cenila. A če se kdaj znajdeš v dilemi. Če se ti bodo porajala čudna vprašanja. Če se ti bo zdelo, da si sama. Če se boš počutila prazno in nemočno. Če boš pogledala v ogledalo in ne boš zadovoljna s svojim izgledom. Če se ti bo zdelo, da si najslabša mama na svetu. Če si boš zaželela banjico čokoladnega sladoleda, jokav film in pol ure tišine, vseeno priklikaj sem.
Ne odkrivam tople vode in v mojih zapisih ni nič takšnega kar ne bi vsaka mama, ženska ali žena kdaj doživela. A sem popolnoma iskrena, ne okolišim in nizam besede z žarom, v navalu čustev, predano in brez pomisleka. Včasih napišem kaj preveč doživeto, preveč iskreno, preveč solzavo. Včasih jokam, drugič se smejim. Včasih obupujem nad vzgojo in poslanstvom materinstva, drugič slavim majhne zmage. Ne reči mi, da ne veš, kakšen je občutek, ko otrok prvič prespi noč. Jaz se ga še sedaj spomnim, kot bi bilo včeraj. A še predobro se spomnim tudi, kako je, ko se celo noč zbuja, ko se kar naprej doji in ko mu ure dolgo prepevaš, da vsaj za nekaj minut zadrema.
Pišem, ker v tem uživam in ker sem to od nekdaj rada počela. Včasih sem med poukom pisala pesmi – mogoče vam kdaj kakšno pokažem, potem sem pisala svoj nosečniški dnevnik in poročni blog, sedaj z vami delim drobce svojega vsakdanjega in povsem preprostega življenja. Nisem narejena, ne znam pozirati, vstajam z groznimi podočnjaki in hormoni me še vedno nagrajujejo z nečisto kožo. Moj trebuh po drugem porodu, čeprav je od takrat že tri leta, še vedno ni nazaj v formi in celulita se ne morem znebiti, tudi če spijem hektolitre vode. Tudi meni dneve že pred šesto zjutraj pokvari otroško dretje in tudi jaz se skoraj vsak dan skregam z možem; za brezveznosti, iz navade in ker je sprava vedno slajša od prepira.
Verjamem, da sem bolj običajna od vseh vas. Na mojem IG profilu najbrž nikoli ne boste našli popolnih pozerskih fotk in naše stanovanje nikoli ne bo tako čisto in pospravljeno, da bi bilo za v javnost. Pa sem vendarle srečna s tem kar imam. Ne čisto vedno, ne popolnoma, velikokrat se tega ne zavedam in včaih zahtevam preveč, a sem. Srečna sem v kaosu, ki me obdaja in četudi mir in tišina trajata le dve minuti dnevno, je to dovolj, da lahko sfuram preostalih 23 ur in 58 minut.
Zato me vprašanja in pomisleki, kot je `Pa zakaj bi te sploh brala?`, ne ganejo. Tisti, ki me spremljajo, me razumejo, se v mojih zapisih najdejo in ne iščejo globljega pomena. Ne iščejo nepotrebnih detajlov, sočnih podrobnosti in drznih poskusov. Mogoče je moj zapis za nekoga izgubljenih pet minut, a verjamem, da je za marsikoga pet minut sprostitve, pet minut pomiritve, pet minut soočenja z resnico in tolažbe. Vesela sem, da sem bolj običajna od običajnih, ker se tudi v povsem vsakdanjih stvareh, v povsem običajnem življenju in nič kaj bleščečih fotografijah skriva ogromno sreče in ljubezni. Zato bodite hvaležni za to, kar imate. Cenite tiste, ki vas zjutraj razjezijo in ki gredo zvečer z vami spat. Imejte radi vsako najbolj običajno malenkost, vsak najbolj dolgočasen dopust in vsako že stokrat skuhano kosilo. Življenje ne rabi presežkov, da je presežek. Življenje je presežek, če ga tako živimo.
