Preteklost me je dohitela, bolezen prehitela

0

Dobre tri tedne je, odkar sem napisala zadnjo objavo. Vzela sem si čas zase. Enostavno potrebovala sem ga, kot bi čutila, da bodo ti prvi pomladni tedni očitno napornejši kot sem si predstavljala. Za danes sem imela pripravljeno objavo o tem, kaj sem zadnje tri tedne pravzaprav počela, zakaj sem imela polno energije in sem se super počutila, pa me je tri minutni klic malo po tretji povsem dotolkel. Komaj sem požirala solze, dokler jih nisem doma spustila na plano.

Ko sem šla pred desetimi dnevi na odvzem krvi, sem po tihem upala, da bo izvid negativen, a nekje globoko v sebi sem vedela, da temu ne bo tako. Madeži, ki so se pred meseci pojavili na koži, so bili očitno znamenje, jaz pa kar nisem in nisem hotela na pregled. Nisem želela verjeti, da se lahko po 15 letih zgodba ponovi. Nisem se hotela soočiti z resnico. Če pa so me pozdravili. Če pa so bili izvidi nazadnje negativni. A to je bilo več kot 10 let nazaj.

V četrtek sem prvič poklicala zdravnico zaradi izvidov in bila še povsem optimistična, pa jih ni bilo. Ni jih bilo tudi v petek in tudi včeraj jih še vedno ni bilo in z vsakim dnem, se je moja živčnost stopnjevala. Danes sem bila že cel dan precej brezvoljna, kot bi slutila, da me ne čaka nič dobrega, kar je zdravnica samo potrdila. Po 15 letih se mi je spet pojavila limska borelioza, 3. stadij, vključno s kronično akrodermatitično atrofijo, pigmentiranimi madeži na koži, ki pri meni obsegajo dobršen del notranjega dela levega stegna in nikoli ne izginejo, tudi ko je bolezen ozdravljena, saj gre za trajno prizadetost kože.

Pred 15 leti so me, zaradi visokih krvnih vrednosti in moje mladosti, zdravili na infektologiji, kjer sem 2 tedna, vsak dan intravenozno prejemala antibiotik. Želeli so me odpraviti s tabletami, pa je moja mama vztrajala, ker so bile krvne vrednosti enostavno previsoke, jaz pa premlada, da bi me ogrozila z morebitnimi posledicami neuspelega zdravljenja. To sta bila dva grozno mučna tedna, ko me je ata vsako dopoldne, takoj po malici peljal v bolnišnico, kjer mi je stekel antibiotik in sem se vrnila v šolo. `Metuljčka` sem imela ves čas v roki in po dveh tednih sem imela obe roki popolnoma podpluti, a se je izplačalo. Po nekaj mesecih so bili krvni testi negativni in tudi leto kasneje in še kakšni dve leti po tem, nato pa sem prenehala hoditi na kontrole. Pozabila sem oziroma je vsakič, ko sem se spomnila na to, prišlo nekaj vmes in sem zadevo odložila. Zdaj pa je spet v meni.

Nekdo se bo vprašal – pa zakaj za vraga delaš paniko, saj to se pozdravi. Ja, res je. Borelija je ozdravljiva, vendar se lahko potuhne v telesu, lahko se skrije v organe in težko dostopna tkiva, kjer je antibiotiki ne dosežejo in čez čas ponovno izbruhne. Prav tako kot se je to zgodilo meni, saj vmesne – nove okužbe nisem imela. In borelija lahko povzroči bolečine v sklepih, okvare živčevja in obolenja srca, lahko oslabi primarne telesne funkcije in naredi škodo, ki je vidna šele čez leta. Verjetno je kožna atrofija še najmanj, kar mi lahko ostane, a me tudi to zelo moti in ne samo, da nikoli ne izgine, temveč se občasno tudi širi. Gre za zahrbtno bolezen, ki se zelo dobro prilagaja in skriva in ki se lahko kar naprej ponavlja, tega pa si vsekakor ne želim. Ne zdaj, ne kasneje. In če mi je bilo pri 15ih vseeno in se morebitnih posledic nisem povsem zavedala oziroma sem lahkomiselno verjela, da mi itak nič ne bo, ker pri 15ih ti pa res nihče nič ne more, me je sedaj zadelo z vso močjo.

Zdravnica mi je takoj predpisala antibiotik – tablete, ki sem ga zavrnila. Jutri grem k njej in odločila sem se, da bom zahtevala obravnavo pri infektologu. Glede na to, da gre za zelo staro okužbo; prvi znaki, ki jih pediatrinja takrat ni prepoznala kot borelijo, so se namreč pojavili, ko sem bila stara 9 let, kar pomeni, da v meni živi že 20 let in vsekakor je ne mislim samo potlačiti, zasilno odpraviti s tabletami, ker vem, da se bo ponovno pojavila; prej ali slej. Želim, da me pregleda infektolog, da oceni dejansko stanje in škodo, ki jo je bolezen povzročila in mi predpiše močnejše zdravljenje, četudi intravenozno. Dva otroka imam in ne želim se več let ubadati z boleznijo, ki bi jo lahko ustavili že prej.

Vem, da vam večini verjetno sploh ni jasno, o čem govorim, zakaj tolikšno razburjenje, a tisti, ki ste imeli podobne izkušnje kot jaz, me verjetno razumete. Zato bom hkrati vesela vsake izkušnje, ki je temeljila na zgodbi podobni moji, vaših izkušenj s kožno atrofijo, s ponovnim izbruhom bolezni in vsem kar sodi zraven.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj