Sobota zvečer. Uro in pol že sedim v otroški postelji. Vsakemu sem prebrala svojo knjigo. Noetu Koko in Rii Hruško Rumenuško. Noe je že zdavnaj zaspal, a Ria še kar gleda. Po dolgem in aktivnem dnevu sem ju v posteljo spravila že ob pol sedmih, to namreč običajno pomeni, da bosta do pol osmih zaspala in bosta zjutraj spočita in dobre volje. No, to pomeni tudi, da bom jaz lahko še kaj postorila. V glavi si vrtim seznam stvari, ki me še čakajo in se ne morem odločiti, čemu naj dam prednost. Bi raje skuhala kosilo za jutri ali se lotila ogromnega kupa perila za likanje? Kaj pa kruljenje v mojem želodcu; od enih popoldan nisem nič jedla in preden se česarkoli lotim, bi morala večerjati. Ampak to mi bo vzelo vsaj 20 minut. Dragocenih 20 minut. V resnici pa imam še za cel večer dela na računalniku. Celo za dva ali tri.
Ria se še kar premetava poleg mene, obrača iz boka na bok, vsake toliko zavzdihne in mi z vsakim izdihom odpihne majhen delček potrpljenja, ki ga še komaj ohranjam. Kako ni zaspana? Po celem dnevu igranja na svežem zraku, rolanja, tekanja, guganja in celo pohodu na Kalvarijo, je ona še vedno polna energije in povsem budna. Kako, če pa jaz komaj gledam in bi z veseljem menjala z njo? Kako, če pa se je vstala ob šestih zjutraj in v 14 urah, odkar je budna, še sedela ni prav, kaj šele počivala. Kako, če pa bi večina otrok že zdavnaj omagala?
Postajam jezna. Vsake pol ure je na sobotni večer prekleto dragocene, ona pa se že uro in pol zafrkava in nikakor noče zaspati. Noče ali ne more? Najbrž slednje, ampak meni je v tistem trenutku vse enako. Jaz vidim samo to, da ne zaspi. Jaz samo čutim, kako se jeza kopiči v meni. Jaz samo vem, da bi že morala spati in se sploh ne vprašam, zakaj še ne. Ali zakaj ne more zaspati.
Jezna sem. Jezna, ker ne morem ustaviti časa. Jezna, ker bi raje še tri ure sedela poleg nje v postelji, kot sedla za računalnik. Jezna, ker dnevi hitijo mimo mene in se mi zdi, da sem ujeta v časovno past. Jezna, ker me bo vse, česar ne bom storila danes, počakalo do jutri. Jezna, ker sem cel teden nisem pogledala sladkega, pa bi z veseljem pojedla tri kose čokoladne torte. Jezna, ker sem se pri kosilu odpovedala testeninam, čeprav jih obožujem. Jezna, ker mučim samo sebe. Z delom, ki ga ne potrebujem, z opravki, ki so mi povsem odveč, s hrano, v kateri ne uživam, tako kot bi morala. Z občutkom krivde, ki si ga ustvarjam sama.
`Jezna sem na toliko stvari, ampak nate otrok moj… Sploh nisem jezna nate! Ti samo ne moreš zaspati. Ti imaš samo preveč energije. Ti si samo majhna radovedna oseba, ki bo nekoč odločno odkorakala v svet, ne meneč se za mojo jezo, mojo krivdo in mojo slabo voljo. In želim ti, da bi sprejemal bolj modre in preudarne odločitve. Želim ti, da bi si upal nadeti krila, se osvoboditi lastnih pričakovanj in uživati v vsakem trenutku dneva. Želim ti, da ne bi poznal jeze, ki včasih muči mene. In, ki jo posledično, včasih stresam nate. Samo preobremenjena sem in utrujena. Samo izgubljena sem v vrtincu pričakovanj in obveznosti. Ampak sploh nisem jezna nate! Prav nikoli! Občudujem te in si želim, da bi bila tako brezskrbna in svobodna kot ti. Občudujem tvojo vztrajnost, prodornost in odločnost, občudujem, kako slediš svojemu občutku in vedno poveš, kar misliš. Občudujem srečo, ki jo nosiš v srcu in veselje, ki ti sije v očeh….`
Še vedno se premetava in še vedno ne more zaspati. Verjetno zato, ker čuti moj nemir. Jeza mi prav nič ne koristi in naj si še tako prizadevam z njo odgnati svoje skrbi, mi to ne bo uspelo, zato vse skupaj odmislim. Odrinem vse, kar me teži in se stisnem k njej. Pokrijeva se do brade, prepleteva noge in se stisneva v tesen objem. Pri ušesu slišim njen dih. Toplo in prijetno. Tako v treh minutah zaspi. Mirno. Tiho. Brez premetavanja. Tako spokojno. In šele takrat mi oči napolnijo solze. Samo še malo več mene je potrebovala. 🙂
