Včerajšnji dan je bil samo zame. Lahko bi rekla, da sem si vzela čas zase, pa čeprav nisem počivala, brala ali se kakorkoli drugače razvajala. Tega torka sem se veselila, dopoldanskega dela sicer nekoliko bolj, kot popoldanskega, a bo ves teden zelo dinamičen in zanimiv, kar mi je pisano na kožo. Ko se spravim v pogon in imam obveznosti dovolj in preveč, me ta divji ritem kar nekako posrka vase in potem se mi mora nenehno nekaj dogajati.
Včeraj sem se ob sedmih zjutraj odpravila v Ljubljano. 20 minut kasneje kot sem želela in predvidevala, a sem, kljub napačnemu izvozu in nepotrebni vožnji po ljubljanski obvoznici, prišla v Šentvid pravočasno. V Kult 316 je potekal seminar Korak bližje nevestam, ki ga je organizirala Zaobljuba in katerega namen je bil povezati ponudnike ter najti način, vrzeli in področja, kjer se lahko še bolj približajo nevestam oziroma parom, kjer lahko še izboljšajo svoje storitve in dvignejo nivo porok v Sloveniji. Predavale so Maja Dolšak iz Red Orbit, Ana Ivandić iz Edition Digital, Tjaša Lenardič iz Zaobljube ter Yulia Shmidt iz Interus Wedding Agency. Na koncu smo imeli še okroglo mizo na kateri smo sodelovale jaz, Tamara Buh iz Dvor Jezeršek – Jezeršek gostinstvo, Nina Pavec iz Avantgarde in Skedenj, Yulia Shmidt in Špela Ažman Svetina iz SpellA.S.
Maja Dolšak nam je postregla z napotki in informacijami za uporabo Instagrama; zanimivo je, kako se ti včasih zdi, da že vse znaš, potem pa ugotoviš, da je še veliko stvari neodkritih in so triki, ki jih poznajo strokovnjaki zares koristni; Ana Ivandić nas je pobliže seznanila z marketinško logiko in načinom prodaje storitev, ki so se v dotičnem primeru nanašale na poroko, a jih z lahkoto preneseš na katerokoli področje – stik s strankami, oglaševanje, potrebe strank in rešitve, ki jih ponujaš. Tjaša nas je seznanila s statistiko pretekle poročne sezone in razložila, kje še obstaja manevrski prostor, ki se ga da z nekaj idejami in veliko truda koristno in uspešno zapolniti, Yulia Shmidt pa nas je seznanila s poročnimi trendi za leto 2017 in nam vmes postregla še z nekaj zanimivimi podatki, izkušnjami in nasveti iz svoje dolgoletne kariere.
Okrogla miza je potekala na temo povezovanja ponudnikov, pričakovanj in želja nevest, pristopa k parom in dvigu ravni ponudbe, storitve in samih porok. Moj doprinos je bil v vidiku neveste, torej moje osebne izklušnje organizacije poroke, mojega doživljanja življenja po poroki ter mojem delu, zahtevah in pričakovanjih povezanih s poroko.
Veliko informacij, veliko nasvetov in koristnih namigov ter trikov, predvsem pa veliko navdiha in novega zagona. Potrebujemo takšne seminarje, moramo se povezovati in predvsem moramo si pomagati in sodelovati. Ne zmoremo vsega sami in predvsem ne znamo vsega sami, zato je bolje, da delamo z ljudmi, ki so posameznih zadev vešči in voljni sodelovati. Slovenci smo `vrtičkarji`, ki vneto kopljemo po svojem vrtičku, kot kokoške po gnoju in konstantno pogledujemo k sosedu, namesto, da bi enkrat mi pomagali okopavati njemu in drugič on nam. Premalokrat se postavimo v vlogo stranke oziroma tistega, ki išče določen izdelek ali storitev; gledamo s svojega strokovnega stališča, z vidika profesionalizma, naših standardov in zahtev in pozabljamo na zdravo kmečko pamet in preprosto človeško logiko; Ana je to zelo dobro prikazala na delu fotografov in vsak par, ki je šel skozi postopek izbire fotografa, se lahko s tem poenoti – fotografi imajo svoj profesionalni vidik, v fotografijah želijo pokazati, kako se znajo igrati s svetlobo, kakšen občutek za kompozicijo imajo, kako znajo ujeti trenutek in voditi `modele`, a pozabljajo na želje parov. Lahko bi napisala še marsiakj, pa se mi zdi, da sem se izgubila v razpredanju o sami vsebini seminarja in grem raje naprej. Za konec smo v dar prejele ljubke, okusne in prečudovite Macaroons, ki smo jih doma z veseljem družno pojedli.
Iz Ljubljane sem dobesedeno oddivjala nazaj v Maribor, kjer me je pred popoldansko doktorsko šolo na faksu čakalo še kup opravkov. Nujno sem morala na pošto in po GLS pakete, pa nekaj pojest, ker razen rogljička in dveh mandarin ter kakšnega litra vode v celem dnevu še nisem dala nič v sebe; najbolj priročen je bil seveda McDonalds, ki sicer sploh ni moja izbira in se ga poslužujem res izjemoma in zelo redko, a drugače pač ni šlo in tista dva mini hamburgerja sem pojedla kar med potjo do optika, potem pa na faks. Zamudila sem. Kakšnih 5 minut in v bistvcu nič, ker se še ni začelo, poleg tega so nekateri zamudili še bistveno več.
Ko sem se tam počasi sesedala v stol, poslušala vse tiste nove informacije in nasvete, dobronamerne napotke in pravila, nisem več prav dobro vedela, zakaj sem sploh še tam. Po zgodnjem vstajanju, divji vožnji, dolgem dnevu, s praznim želodcem, v katerega sta kot kamna padla tista dva hamburgerja, vidno izmučena in zdelana, sem počasi lezla vase in upala, da bo zadeve čimprej konec. Seveda sem si vmes še pridno zapisovala, pomnila in skušala s samega predavanja čim več odnesti, a so mi misli uhajale k domu. K otrokom, h krožniku maminega golaža s polento in tušu. In k paketu s knjigami za moja lumpka, ki sem ga imela v avtu ter škatli macaroonsov, ki sem jih odložila doma na mizi.
Hočeš, nočeš, zmučena ali ne (zaspala bi lahko že na avtocesti), sem se potem kot vestna doktorandka udeležila še sestanka z mentorico, ki mi je dal nov zagon in motivacijo ter dovolj elana, da za začetek oddelam primarne obveznosti ter se nato ponovno ali končno spet, lotim dopolnjevanja dispozicije doktorske dizertacije. Super se mi zdi, da so se končno zbrali, da je končno nekdo predlagal aktivno sodelovanje z doktorandi in nek program dela, ki nam bo pomagal, da ne bomo zadeve postavili na stranski tir. Čeprav verjamem, da bo veliko večerov, ko bi se raje, namesto med debele knjige angleške terminologije evropskega prava, zapodila na kavč in pogledala kakšno serijo, verjamem tudi, da bo vredno.
Ko sem prišla domov, sem bila polna motivacije, zamisli in načrtov, a tudi nenormalno utrujena. Vožnja in celodnevno sedenje sta me izmozgala bolj kot celodnevna skrb za dva navihanca in gospodinjstvo. Narobe svet ali pač nisem več navajena? Nikoli še nisem bila bolj vesela mojih dveh sončkov, njunih objemov in poljubčkov, ponavljajočih vprašanj `kaj si nama prinesla?` in basanja z macaroonsi. Tuš je bil osvobajajoč. Večer sva z možem preživela v družbi drug drugega ter nizala načrte in cilje za prihodnost. Nisem skuhala kosila za danes, čeprav sem delala do petih popoldan, nisem dala prati perila in nisem likala. Samo pogovarjala sva se in ležala drug ob drugem. Včasih je to dovolj za popoln zaključek dneva.
🙂
Prilagam nekaj utrinkov dneva. 🙂
Foto: Boštjan Jamšek (fotografije so snete iz FB profila Zaobljuba.si)
