Danes mi zdi popoln dan, da napišem kaj na temo iskanja službe in pošiljanja prošenj. Na tem področju sicer nimam veliko izkušenj, bila sme na kakšnih štirih ali petih razgovorih, a ravno preveč, da lahko z vami delim marsikatero sočno izkušnjo. Preden sem diplomirala, sem v zadnjih mesecih nenehno pošiljala prošnje, pa odziva ni bilo. Nobenega. Potem sem diplomirala, odprla s.p. in sem zadeve za nekaj časa pustila na strani. Ko sem drugič rodila, sem se odločila, da bi pa morda vseeno poskusila, kako je hoditi v redno službo in sem spet začela pošiljati prošnje.
Ne vem, a je res tako težko napisati `obveščamo vas, da niste izbrani`. Včasih sem v jezi rekla, da bi mi lahko napisali vsaj `j***** se`. Vsaj nekaj. Da veš, da so tvojo prijavo odprli, jo vsaj preleteli, če že ne prebrali. Pa nič. Nobenega odgovora. Celo od tistih ne, ki bi skladno z zakonodajo morali pošiljati obvestila neizbranim kandidatom. Katastrofa. Bila sem zgrožena. Resnično si nisem mislila, da so zadeve prišle tako daleč, da podjetja, zavodi in ustanove, tudi obvestil ne pošiljajo več. Verjetno bi me situacija veliko manj jezila, če ne bi izpolnjevala pogojev; če ne bi imela izobrazbe, izkušenj, znanja, če ne bi znala tujih jezikov ali bi se pač smatrala za neustrezno kandidatko. Pa temu ni tako. Vedno sem izpolnjevala pogoje. Včasih je bilo odstopanje pri formalnih delovnih izkušnjah, a sem zato imela neformalne, ki se lahko prav tako štejejo. Poslala sem na desetine prošenj, pa ni bilo nobenega odziva. Le s sodišč in upravnih enot sem dobivala odgovore in to so bila povabila na preizkuse ali pozivi za dopolnitev vloge. Sprva sem še dopolnjevala vloge, kasneje pa sem videla, da nima smisla. Ko so na enem izmed okrožnih sodišč v tem delu Slovenije namesto osebe s pravno izobrazbo zaposlili osebo z diplomo iz filozofske fakultete (ki tudi magisterija ali doktorata ni imela iz prava), mi je bilo jasno, da so zadeve skrenile. Tudi na preizkuse nisem šla in enostavno sem dvignila roke. Pred tem so v enem izmed mariborskih podjetij v občinski lasti zaposlili osebo, ki je v tistem času sodelovala pri stečaju drugega podjetja ter delala v županovi pisarni in je čisto slučajno bila popolna kandidatka. Brez izbora, razgovorov, brez da bi enega samega kandidata povabili na razgovor. Na bruhanje mi je šlo. Še posebej, ko sem slišala, da nima znanja in ji pri iskanju služb koristijo zgolj veze.
Potem sem bila povabljena na razgovor v javno podjetje, od koder po tem ni bilo ne duha ne sluha, nobenega odgovora, obvestila, nič. Tudi v gospodarstvu je tako. Prideš na razgovor, sprašujejo te o otrocih, družini, varstvu, posegajo v tvojo zasebnost in intimo, področja, ki so zanje prepovedana, a o tem sploh nič ne vedo, obljubijo, da te bodo obvestili, pa se ne javijo nikoli več. Poleg tega me spravlja ob živce, da povsod pričakujejo izkušnje; želijo čim več znanja, čim več izkušenj, a prav nihče ti ni pripravljen ponuditi priložnosti. Kje jih boš potem dobil? Tega se nihče ne vpraša.
Najboljša izkušnj razgovora pa je bil zagotovo razgovor za pripravnika na državnem tožilstvu. Prijavo sem poslala oktobra, odgovor sem prejela januarja in razgovor sem imela februarja. V Ljubljani. Štiri mesece noseča sem se v snegu peljala v Ljubljano, pardon, ati me je, kjer so se v sobi za čakanje vsi tresli kot šibe na vodi, brali svoje diplomske naloge, ponavljali po Kazenskem zakoniku in si dobesedno grizli nohte, medtem ko sem jaz povsem sproščeno sedela in razmišljala o otročku v mojem trebuhu. V ključnih trenutkih nikoli ne popustim pritisku in še bolje, nikoli se ne vdam, dokler ne poskusim. S seboj nisem imela svoje diplomske, tudi nobenih zapiskov ali skript ne, zgolj vabilo. Kljub temu, da sem bila skoraj na polovici nosečnosti, se mi ni čisto nič videlo, tako nisem rabila nič skrivati, poleg tega pa me to dejstvo sploh ni obremenjevalo. Vsi, ki so si v tisti uri delili sobo z mano, so bili starejši od mene, z nekaj izkušnjami, nekateri so imeli za sabo pripravništvo na sodišču, kakšno volunterstvo, ponavljali so obnovo svoje diplomske naloge v angleškem ali nemškem jeziku in nestrpno čakali na priložnost svojega življenja. Ven so prihajali z mešanimi občutki, zmedeni, presenečeni, prestrašeni. Nisem imela pojma, kaj naj pričakujem, zato sem si rekla `karkoli se bo zgodilo, bo prav`. In se je.
Osebni podatki, ocene, diplomska, izbirni predmeti, izkušnje. Potem pa najbolj neumna vprašanja, kar sem jih kadarkoli slišala. `Kaj menite o tem, ali je primerno, da državni tožilec kosi trato brez majice; obstaja razlika, če to počne v mestu ali na vasi?`, `Drži, da so vsi odvetniki pametni in vsi tožilci neumni?`, `Kaj menite o slovenskih tožilcih?`… Ostala so mi ušla iz glave, a so morala biti očitno še bolj neumna kot ta. Kasneje sem dobila še nekaj teoretičnih vprašanj, ki so prišla iz vrst okrožnih državnih tožilstev in sem jih obvladala, a ta subjektivni del, za katerega je izpraševalec predhodno rekel, da ne iščejo znanja oziroma neznanja, temveč želijo videti, kako razmišljam… Nimam besed. Resnično. Provokativna, nedoločna, sugestivna in predvsem povsem prazna vprašanja. Resnično ne vem, kako sploh lahko ocenjuješ odgovore na tovrstna vprašanja. Če sem pred odhodom v Ljubljano oklevala ali se razgovora sploh naj udeležim ali ne, mi je bilo v tistem trenutku totalno žal. Žal dobre ure vožnje tja in nazaj, žal očetovega časa in bencina, žal posedanja v tisti sobi z vsemi ostalimi živčnimi sokandidati in žal izkušnje. Vedela sem, da ne bom med izbranimi. Bojda so vedno izbrani že vnaprej, izbirni postopek pa speljan samo zaradi formalnosti. Glede na mojo izkušnjo, bi tem besedam celo verjela. Zmanjkalo mi je pol točke. Pol točke pri osebnem razgovoru, pri subjektivnih ocenah ocenjevalcev, ker sem imela točke iz ocen in diplomske naloge skoraj vse, medtem, ko je bil razgovor ocenjen zelo slabo. Moji teoretični odgovori so bili pohvaljeni, a ni jim ustrezalo moje razmišljanje. Subjektivni oceni ne more nihče oporekati in v vsakem primeru je to v takšnih situacijah nesmiselno.
Kje je iztiril vlak zaposlovanja, iskanja, spoznavanja, ocenjevanja in sprejemanja novih delavcev, vlak zdrave presoje in razuma, človeške logike in empatije. Nihče se več ne odziva; prijave, ki jih prejemajo romajo v koš, razrez ali obležijo v kakšnem kotu, kandidati so v glavnem izbrani že vnaprej, izbirni postopki so izpeljani zgolj formalno ali pa še to ne in zakonskih določb se držijo le še redki.
Ko dan za dnem vztrajno pošiljaš prošnje, spreminjaš spremne dopise, pišeš izjave in podpisuješ vso to solato, jo zlagaš in tlačiš v kuverte, razmetavaš denar za priporočene pošiljke in čakaš na kakšen odziv, se ti lahko na trenutke zmeša zraven. Zmeša od neodzivnosti, čakanja in upanja, še posebej, če je od službe odvisno tvoje preživetje, tvoji otroci in streha nad glavo. Zato bi vsem, ki sprejemajo prošnje, ki dajejo ven razpise za fiktivna delovna mesta, za katere so kandidati že izbrani, ki dajejo dokumente v katere je vložen čas in trud v razrez, ki ne izdajajo obvestil neizbranim kandidatom in vodijo postopke mimo pravil, dala za dva meseca pisati prošnje. Ali pa bi jih poslala na Zavod za zaposlovanje, da bi od blizu spremljali bedo, grozo in stisko ljudi, ki prihajajo z upanjem v očeh in odhajajo s sklonjenimi glavami.
Prav je, da se izdajajo razpisi, prav je, da se zaposlujejo novi delavci, a dajte to početi transparentno, bodite pošteni, bodite legitimni in natisnite sto obvestil o neizbiri in jih pošljite vsem, ki so se prijavili v dobri veri, da jim bo morda ponujena priložnost, pa se niso mogli niti osebno predstaviti. Bodite človeški in razumite položaj v katerem so vsi, ki te prošnje pošiljajo. 10 minut vam vzame, da napišete tri stavke in nekaj evrov, da pošto razpošljete, a človeku na drugi strani bo pomenilo ogromno. Ker dokler ti nekdo ne reče ne, še vedno upaš in dokler ni dokončno, se še vedno lahko vse spremeni.
Včasih me je imelo, da bi koga poklicala in mu po telefonu povedala svoje mnenje, včasih me je imelo, da bi postopek izbire javno izpostavila in samo iz principa podala pritožbo in zahtevo za vpogled. Zakaj? Kaj bi s tem dosegla? Žrla bi sebe, tratila bi svoj dragoceni čas, svoje živce, svojo energijo in voljo, nekomu na drugi strani pa je itak vseeno. Vseeno zame in vse predpise tega sveta, ker pri nas lahko vsak počne kar mu paše. Svetujejo nam delavnice za pisanje življenjepisov in spremnih pisem, kreativnih prijav na delovna mesta, pozivajo nas da smo drugačni, izvirni, iskreni in pristni, potem pa tega nihče ne prebere, morda niti preleti ne ali celo sploh ne odpre. Še vedno se zaposluje po vezah, še vedno so posredi dogovori in še vedno izobraženi, motivirani in izkušeni ljudje željni znanja in napredovanja ostajajo(mo) za zaprtimi vrati. `Roka roko umije` je pregovor, ki se ga pri nas vse preveč držimo in ob tem pozabljamo na merila, ki so resnično pomembna. Na dobre delavce, na kreativne ljudi, na kolektivce, na karieriste in mlade prodorne in ambiciozne posameznike, katerih cilj ni zgolj sedeti v pisarni, prekladati papirje in gledati na uro, temveč kreirati našo prihodnost, graditi stolpnice z vrtovi na strehah, tunele za razvoj podvodnega turizma, odkrivati nove vire energije in izumljati naprave, ki nam bodo lajšale življenje, a nas vračale h koreninam.
Če objavite razpis, bodite vsaj toliko in preberite prošnje, ki jih prejmete. Ker niso zgolj papir z navedbami letnic in ocen, ampak so osebne življenjske zgodbe posameznikov, ki si želijo svoje priložnosti, samo enega pravega momenta, da bodo lahko pokazali, kaj znajo in zmorejo. Žal je dandanes pri iskanju službe boljk kot vse znanje, izkušnje in kreativnost spisane prijave, pomembna sreča. Sreča, da še nikogar nimajo, sreča, da si morda želijo koga s pravimi kompetencami, sreča, daje tisti nekdo prijel v roke ravno tvojo prijavo, sreča, da si se tajnici zdela simpatična ali imaš na fotografiji globok dekolte, kar je pritegnilo direktorja. Sreča, ki odpira vrata, naključja, ki nam kujejo priložnosti, namesto resničnih sposobnosti, ki štejejo v svetu tam zunaj. Zato naše pametne glave in delovne roke odhajajo čez mejo, čez lužo, čez prenekatere celine; po boljše priložnosti, po lepšo prihodnost in v podjetja, kjer bodo cenjene kot si to zaslužijo.
Škoda.
